Življenje je težko

Življenje je težko. Dajmo malo pojamrati.

Življenje je težko. Že roditi se je težko. Če ne veste, vprašajte svojo mamo. Nekateri ste se za to, da ste ugledali luč sveta, borili več ur, morda celo dni. Ja, marsikateri mami je težko o tem govoriti. Nič ne de. Večina mam pravi, da bi to dogajanje v življenju raje čimprej pozabila. In zanimivo je, da ko stisneš tisto malo kepico k sebi,  res pozabiš na težke minute ali ure, če so že bili. Sreča in veselje sta močnejša od bolečine in prestanega trpljenja. Vztrajale smo in bile za to nagrajene. 

Težko je hoditi tudi  v šolo. Kdo ima na šolo prijetne spomine? Zjutraj smo morali zgodaj vstajati. Učiteljice so bile sitne, pa toliko se je bilo za učiti. Vse nam je bilo brez veze. Učitelji so nas namenoma zafrkavali. Se spomiš? Imaš tudi ti podobne spomine? Ampak, meni je bilo hoditi v šolo super. Čeprav se v tem trenutku spominjam ure, ko sem zaradi slabe volje učitelja, stala pol ure pred tablo in me je spraševal vse živo. Vprašanja se niso navezovala na snov, pač pa na življenje samo. Vem, da so bila prezahtevna za mojo starost in izkušnje o življenju, ampak po še skoraj 30.-letih se tiste ure spomnim, drugih pa ravno ne. In iskreno, v šolo sem res rada hodila. Zaradi prijateljev, učiteljev, snovi, zabave, telovadbe, vse je bilo za fajn. 

Težko se je bilo odločiti, kam iti v srednjo šolo. Bo šel sošolec, s katerim sva najboljša prijatelja na isto šolo, da bova dva, da ne bom prepuščen vsem ostalim, ki bodo zijali vame in me spraševali, me ogledovali? V dvoje je lažje, se lažje skrijem, da me ne opazijo. Seveda je po enem tednu  čisto vseeno ali smo šli sami ali nas je šlo več sošolcev, ker smo se že navadili na novo situacijo. Pa pri vsakem predmetu drug učitelj. Eni prijazni, drugi avtoritativni, eni pošteni, drugi ne. Krivice se dogajajo na vsakem trenutku. Ali pa je to samo naše dojemanje določenih situacij. Življenje je res težko. 

Nekaterim se je grozno zjutraj zbujati, če niste jutranji tip. O, groza. Pa hoditi v službo, ki vas ne izpolnjuje in za katero niste dovolj plačani. Če si priznate ali ne, je danes sistem narejen tako, da večina dobiva uradno minimalno plačo. Država zato dobi tudi manj prispevkov in davkov, posledično je v državi manj denarja. Seveda pa nekateri na ta račun bogatijo. Pa tudi država je zelo negospodarna in netransparetna. S tujim denarjem je lahko razmetavati. In imamo začaran krog. Povprečen človek si mora že skoraj kredit vzeti, da lahko pelje družino na enotedenski dopust. Seveda pa po drugi strani (nevede ali iz navade) nameni kar zajeten kupček denarja za cigarete in neskončno dolge in pogoste kave ali piva v bližnjih ali daljnih lokalih, kjer se zbira s podobno mislečimi. Vsi jamrajo in počutijo se bolje. Super, saj gre tudi njemu slabo tako kot njemu. Ja, no, kaj čmo. Pa se pelje mimo “bivši” kolega z novim avtomobilom višjega cenovnega razreda in ta dva se samo spogledata in blekneta : “Ziher se ukvarja z drogo ali pa nekaj šverca. V šoli se ni dobro učil, bil pa je dober v matematiki in tehniki. Zdaj pa cele dneve samo naokoli, pa najmanj dvakrat gre na morje in to ne na Hrvaško, ampak v Grčijo, na Kanarske otoke, pozimi smučat v Italijo. Ziher je en mafijoza.” Takole poteka marsikateri “prijateljski čvek” v lokalih, s katerimi si ljudje lajšajo svojo ranjeno dušo in menijo, da jim bo lažje. Pa jim je res? Nevoščljivost in vloga žrtve sta najnižji vibraciji, ki seveda ne prinašata nič dobrega. 

Sploh, ker nihče od njiju v resnici ne ve, da gre danes za uspešnega podjetnika, ki zaposluje kar lepo število ljudi. Seveda noben od njiju tudi ne ve, da je ta ista oseba pred parimi leti garala cele dneve in iskala možnosti, da si je ustvarila, kar si je. Ne, ne gre za bogataša, ki je to postal zaradi vez in poznanstev ali celo političnih koristi. Bil je garač, ki si par let ni hotel privoščiti dopusta. Zaradi želje po lastnem podjetju, na njega niti pomislil ni. Imel je en sam cilj. Zgraditi si podjetje, zaposliti ljudi, ki bodo delali za njega in si zgraditi svobodo, ki bo njega zadovoljevala. Seveda je za tak podvig potrebno delati. Nič ne pade z neba, ampak tega prijateljčka seveda takrat nista opazila. Takrat sta imela v lokalu kakšno drugo žrtev. 

Življenje je težko. Dajmo malo jamrati, pa bo lažje. 

Svobodo vsak tretira po svoje. Enemu predstavlja že to, da lahko počne kar ga veseli, pa tudi če ne zasluži veliko, spet drugemu to, da pol leta preživi na potovanju. Pomembno je, da slediti sebi in počneta, kar ju veseli. 

Enim je res vse težko. 

Tu ne bom nadaljevala…. ker meni je živeti lepo. Kljub vsem preizkušnjam. Živela bi 1000 let ne glede na lekcije, ki bi mi jih življenje namenilo. Toliko sem jih že premagala. Vem, da lahko prav vsako.

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.