Osnove financ - 1 del

Uvod v finance – 1.del

VLOGA INVESTICIJ V GOSPODARSTVU PO KRIZI

Po večini so vsa razvita gospodarstva močno trpela na začetku tega desetletja, ko so se posledice Velike Recesije, ki se je začela okoli leta 2008 (odvisno od države – prve so jih občutile Združene države Amerike, sledile pa so različne članice Evropske Unije in preostali del sveta). Danes, skoraj desetletje kasneje, si je večina držav uspela povrniti nivo rasti, kakršno so imele pred krizo, merjeno z indikatorjem BDP (bruto domači proizvod). Kljub temu pa je niso odnesle brez globokih brazgotin od recesije, ki je bila najhujša v več kot šestdesetih letih, saj je globoko vplivala na skoraj vsak sektor gospodarstva v razvitem svetu in tako zahtevala od vlad in predstavnikov privatnega sektorja po vsem svetu, da se odzovejo nanjo na praktično popolnoma nov način. Finančni sektor je bil zaradi krize v še posebej slabem stanju. Toda kako je do nje sploh prišlo in ali bi se tej Veliki Recesiji lahko ognili?
Po mnenju mnogih strokovnjakov pokanje različnih mehurčkov v finančnem sektorju ne kaže zgolj na prvo stopnjo krize – ta se je že začela z razvojem teh mehurčkov. Toda ne glede na to, ali posameznik gleda na njihovo pokanje kot na sredstvo, ki omogoča svobodnim trgom, da popravijo podjetniške napake, ali kot na grozen pojav, po katerem gospodarstvo pade v recesijo, ne moremo zanikati, da je ta zadnja kriza povzročila globoke negativne posledice na finančni položaj skoraj vsakogar – od vlad navzdol do posameznikov, ki se trudijo na najboljši način živeti svoje življenje in prihraniti kolikor morejo.
Tudi profesionalnim investitorjem ni bilo prizaneseno. Tisti, ki so vložili denar v napačna sredstva, so bili močno kaznovani, ko je mehurček na tem trgu počil. In tu je prva lekcija: posameznik mora stremeti k temu, da čimbolj razprši sredstva, v katera investira. Stanovanjski trg je v zadnjih letih hitro rastel in izgledalo je, da bo to trajalo za vedno, zato le malo ljudi ni investiralo vanj. Tisti, ki so, so doživeli hude posledice. Torej, posameznik ne sme hraniti vseh svojih jajc v eni košari v odnosu do finančnih inštrumentov. In če pogledate okoli sebe, boste opazili, da so možnosti za investicije skoraj neskončne – od vladnih obveznic, delnic, blaga, inštrumentov forexa (tuje valute), zlata,… in celo kriptovalut.

KAJ SO VLADE STORILE V BOJU PROTI VELIKI RECESIJI

Kot smo že prej omenili, se je vrsta dogodkov, ki jih zdaj imenujemo Velika recesija, začela leta 2007 v Združenih državah Amerike in dosegla ostala razvita gospodarstva po vsem svetu v manj kot enem letu. Prvi opazen in celo glavni dogodek na poti krize je bil padec finančne institucije Lehman Brothers, ki je sprožil ostale dogodke. Večinoma so vlade – z izjemo Islandije, ki je pustila privatne banke, da padejo – skušale z različnimi ukrepi omejiti učinke rastoče krize, z različno stopnjo uspeha. Predstavljen je bil koncept reševanja – finančna pomoč za finančne institucije v krizi ali celo države, kot je bil primer Grčije, ki še vedno dobiva pomoč Trojke (Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska Unija). Za države, kot je Kitajska, je bilo pomembno, da je tempo gospodarske rasti videti stabilen, zato je vlada namenila velike količine denarja za dokončanje infrastrukturnih projektov. Podobno je bilo na Japonskem. Ko je bilo videti, da je mnogo privatnih bank blizu plačilne nesposobnosti, saj so jim sredstva hitro pojenjala, so jim mnoge vlade dale finančno pomoč, da bi preprečile, da bi se cela ”hiša kart” podrla – domino efekt.
Da bi spodbudile gospodarsko rast, so centralne banke povsod po svetu predstavile izjemne ukrepe. Glavne obrestne mere so znižali na negativno področje, medtem ko so tiskarski stroji Federal reserve Bank Združenih držav Amerike (FED)1 in Evropske centralne banke delali brez prekinitev. To se ni delalo le z namenom, da bi imeli več denarja na razpolago in da bi ohranili nivo inflacije, kar so komaj uspeli, temveč tudi zato, da so ustvarili videz stabilnega povpraševanja po vladnih obveznicah, katerih nivo dobička je močno padel.

KAJ PA POSAMEZNI INVESTITOR?

Torej, če ste investirali v državne obveznice in v stanovanjski trg (ali ste dali del svojih prihrankov v sklade, ki investirajo v tovrstna sredstva), so bili vaši donosi v najboljšem primeru nizki ali pa negativni – v primeru izgube. Glede na to, da je do takšne recesije že enkrat prišlo in lahko pride ponovno, kaj naj stori posamezni investitor, ki je izgubil del svojih prihrankov ali celo vse med zadnjim finančnim polomom? Kot smo omenili zgoraj, obstaja široka paleta finančnih inštrumentov, v katere lahko posameznik investira. Vladne obveznice so izgledale kot dobra možnost, dokler niso prenehale biti take. Druga sredstva pa so ostala stabilna. Eno takšnih je zlato.
Večino človeške zgodovine je bilo zlato enako denarju, medtem ko so potrdila, ki so jih izdali bankirji, služila zgolj kot nadomestilo za zlato. Po konferenci v Bretton-Woodsu po drugi svetovni vojni, je bila košarica svetovnih valut vezana na ameriški dolar, medtem ko je bil dolar vezan na zlato. Vendar pa je leta 1971 ameriški predsednik Richard Nixon ukinil zlati standard in s tem prekinil vezavo dolarja na zlato (učinkovito končal denominacijo dolarjev v zlato). Od takrat dalje monetarni sistem sveta ni na nikakršen način več vezan na zlato in dolarji so postali fiduciarno sredstvo, kar pomeni denar, nevezan na kakršnokoli oprijemljivo sredstvo ali blago. Kljub temu je dolar zelo pomembna valuta, saj služi kot ”rezervna valuta” sveta, v katerih je izvedena večina transakcij. Če hočete kupiti nafto, bi to storili z dolarji; če hoče malezijski kmet kupiti novo nemško vozilo, distributer, ki ga pripelje v Malezijo, zanj skoraj gotovo plača v dolarjih.
Monetarna nestabilnost na kratki rok, kot je bilo to v primeru velike recesije, je že sama po sebi dovolj grozna, vendar pa lahko monetarna nestabilnost traja tudi daljša časovna obdobja. Takšen je primer dolarja, ki že vse od ustanovitve FED kot centralne banke sredi prvega desetletja dvajsetega stoletja izgublja velike količine kupne moči. Nadalje ta padec njegove vrednosti vpliva na celotno globalno gospodarstvo, glede na to, da je dolar rezervna valuta. Prav tako moramo imeti v mislih, da sta prejšnji skoraj dve desetletji bili obdobje neravnotežja tudi za dolar. Po stabilni rasti ameriškega gospodarstva po letu 1980, je novo stoletje prineslo že dve krizi. Prva je bila milejša – ko je počil mehurček dot.com leta 2001, kar je vodilo v neuspeh mnogo IT start-upov, medtem ko so preostalim sredstva padla. Druga pa je bila velika. To je bila Velika recesija, ki smo jo že obdelali.
Odgovor FED-a v obeh primerih je bil enostaven – natisniti več denarja in zmanjšati obrestne mere. Na ta način centralna banka še nadalje oslabi valuto, kar pomeni, da kupna moč dolarja še bolj pade, tudi v primerjavi s košarico ostalih valut. Tu pa je še en negativen učinek. To je rast vladnega dolga Združenih držav Amerike, saj gre velika količina novonatisnjenih dolarjev za nakup vladnih obveznic. Vsak, ki je kdaj vodil gospodinjstvo, zagotovo ve, da dodatno zadolževanje ni prava pot do dobro delujočega proračuna; to je recept za katastrofo. Še več, izgleda, da so se mnoge vlade po svetu učile financ iz iste ”kuharske knjige”, saj skoraj brez izjeme vse centralne banke tiskajo več denarja, ki se ga po večini zapravi za nove inštrumente vladnega zadolževanja, medtem ko kupna moč posameznikov počasi (v nekaterih primerih pa precej hitro) pada.
Ali to pomeni, da ni več prostora v finančnem svetu, kjer bi posameznik lahko našel zatočišče za svojo zmanjšajočo kupno moč? Sploh ne. Nekatera sredstva ohranjajo svojo vrednost stabilno in jo skozi čas povečujejo, še posebej v primerjavi s fiduciarnimi valutami. Sredstvo s takšnimi značilnostmi je zlato. Čeprav danes naše valute niso vezane na žlahtne kovine, ljudje niso pozabili na zgodovinsko pomembnost žlahtnih kovin in jih tretirajo kot varno zatočišče v času finančnih pretresov. Takrat vrednost ostalih valut postane ali nepredvidljiva v bližnji prihodnosti ali predvidljiva, vendar napovedi kažejo na njeno zmanjševanje. Takšno je današnje stanje venezuelskega bolivarja, na primer.
Čemur smo priča danes, jasno kaže na dejstvo, da si lahko v prihodnosti zlato povrne svoj izgubljeni status valute, ali da bo vsaj ostal varna stava za investitorje, gleda na nihanja fiduciarnih sredstev. Takšna trditev je podprta s podatki – med tem ko se ameriškemu dolarju vrednost zmanjšuje, vrednost zlata stalno raste; njegova cena se je v zadnjih 27 letih podvojila neglede na geopolitične in gospodarske dogodke, ki so se v tem času odvijali po svetu.
Kljub temu pa imajo nekateri ljudje iz različnih razlogov zamero do zlata in raje vlagajo v sredstva izven območja žlahtnih kovin. Vstopite v kriptovalute. To je kategorija sredstev, ki kažejo močne znake, da lahko postanejo alternativa zlatu in prav tako ohranjajo prednosti žlahtnih kovin s stališča investitorja. Ena prvih svetovno priznanih kriptovalut je bil bitcoin, ki je vstopil na sceno pred skoraj desetimi leti, na vrhuncu Velike recesije. Od njegove predstavitve se je njegova vrednost izredno povečala; z 0,04 dolarja na skoraj 8.913 dolarjev danes (na dan 2.5.2020). Se nadaljuje…

Vir: OneAcademy Level 1 – Uvod v finance

Add a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.