Osnove financ - 1 del

Uvod v finance – 1.del

VLOGA INVESTICIJ V GOSPODARSTVU PO KRIZI

Po večini so vsa razvita gospodarstva močno trpela na začetku tega desetletja, ko so se posledice Velike Recesije, ki se je začela okoli leta 2008 (odvisno od države – prve so jih občutile Združene države Amerike, sledile pa so različne članice Evropske Unije in preostali del sveta). Danes, skoraj desetletje kasneje, si je večina držav uspela povrniti nivo rasti, kakršno so imele pred krizo, merjeno z indikatorjem BDP (bruto domači proizvod). Kljub temu pa je niso odnesle brez globokih brazgotin od recesije, ki je bila najhujša v več kot šestdesetih letih, saj je globoko vplivala na skoraj vsak sektor gospodarstva v razvitem svetu in tako zahtevala od vlad in predstavnikov privatnega sektorja po vsem svetu, da se odzovejo nanjo na praktično popolnoma nov način. Finančni sektor je bil zaradi krize v še posebej slabem stanju. Toda kako je do nje sploh prišlo in ali bi se tej Veliki Recesiji lahko ognili?
Po mnenju mnogih strokovnjakov pokanje različnih mehurčkov v finančnem sektorju ne kaže zgolj na prvo stopnjo krize – ta se je že začela z razvojem teh mehurčkov. Toda ne glede na to, ali posameznik gleda na njihovo pokanje kot na sredstvo, ki omogoča svobodnim trgom, da popravijo podjetniške napake, ali kot na grozen pojav, po katerem gospodarstvo pade v recesijo, ne moremo zanikati, da je ta zadnja kriza povzročila globoke negativne posledice na finančni položaj skoraj vsakogar – od vlad navzdol do posameznikov, ki se trudijo na najboljši način živeti svoje življenje in prihraniti kolikor morejo.
Tudi profesionalnim investitorjem ni bilo prizaneseno. Tisti, ki so vložili denar v napačna sredstva, so bili močno kaznovani, ko je mehurček na tem trgu počil. In tu je prva lekcija: posameznik mora stremeti k temu, da čimbolj razprši sredstva, v katera investira. Stanovanjski trg je v zadnjih letih hitro rastel in izgledalo je, da bo to trajalo za vedno, zato le malo ljudi ni investiralo vanj. Tisti, ki so, so doživeli hude posledice. Torej, posameznik ne sme hraniti vseh svojih jajc v eni košari v odnosu do finančnih inštrumentov. In če pogledate okoli sebe, boste opazili, da so možnosti za investicije skoraj neskončne – od vladnih obveznic, delnic, blaga, inštrumentov forexa (tuje valute), zlata,… in celo kriptovalut.

KAJ SO VLADE STORILE V BOJU PROTI VELIKI RECESIJI

Kot smo že prej omenili, se je vrsta dogodkov, ki jih zdaj imenujemo Velika recesija, začela leta 2007 v Združenih državah Amerike in dosegla ostala razvita gospodarstva po vsem svetu v manj kot enem letu. Prvi opazen in celo glavni dogodek na poti krize je bil padec finančne institucije Lehman Brothers, ki je sprožil ostale dogodke. Večinoma so vlade – z izjemo Islandije, ki je pustila privatne banke, da padejo – skušale z različnimi ukrepi omejiti učinke rastoče krize, z različno stopnjo uspeha. Predstavljen je bil koncept reševanja – finančna pomoč za finančne institucije v krizi ali celo države, kot je bil primer Grčije, ki še vedno dobiva pomoč Trojke (Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska Unija). Za države, kot je Kitajska, je bilo pomembno, da je tempo gospodarske rasti videti stabilen, zato je vlada namenila velike količine denarja za dokončanje infrastrukturnih projektov. Podobno je bilo na Japonskem. Ko je bilo videti, da je mnogo privatnih bank blizu plačilne nesposobnosti, saj so jim sredstva hitro pojenjala, so jim mnoge vlade dale finančno pomoč, da bi preprečile, da bi se cela ”hiša kart” podrla – domino efekt.
Da bi spodbudile gospodarsko rast, so centralne banke povsod po svetu predstavile izjemne ukrepe. Glavne obrestne mere so znižali na negativno področje, medtem ko so tiskarski stroji Federal reserve Bank Združenih držav Amerike (FED)1 in Evropske centralne banke delali brez prekinitev. To se ni delalo le z namenom, da bi imeli več denarja na razpolago in da bi ohranili nivo inflacije, kar so komaj uspeli, temveč tudi zato, da so ustvarili videz stabilnega povpraševanja po vladnih obveznicah, katerih nivo dobička je močno padel.

KAJ PA POSAMEZNI INVESTITOR?

Torej, če ste investirali v državne obveznice in v stanovanjski trg (ali ste dali del svojih prihrankov v sklade, ki investirajo v tovrstna sredstva), so bili vaši donosi v najboljšem primeru nizki ali pa negativni – v primeru izgube. Glede na to, da je do takšne recesije že enkrat prišlo in lahko pride ponovno, kaj naj stori posamezni investitor, ki je izgubil del svojih prihrankov ali celo vse med zadnjim finančnim polomom? Kot smo omenili zgoraj, obstaja široka paleta finančnih inštrumentov, v katere lahko posameznik investira. Vladne obveznice so izgledale kot dobra možnost, dokler niso prenehale biti take. Druga sredstva pa so ostala stabilna. Eno takšnih je zlato.
Večino človeške zgodovine je bilo zlato enako denarju, medtem ko so potrdila, ki so jih izdali bankirji, služila zgolj kot nadomestilo za zlato. Po konferenci v Bretton-Woodsu po drugi svetovni vojni, je bila košarica svetovnih valut vezana na ameriški dolar, medtem ko je bil dolar vezan na zlato. Vendar pa je leta 1971 ameriški predsednik Richard Nixon ukinil zlati standard in s tem prekinil vezavo dolarja na zlato (učinkovito končal denominacijo dolarjev v zlato). Od takrat dalje monetarni sistem sveta ni na nikakršen način več vezan na zlato in dolarji so postali fiduciarno sredstvo, kar pomeni denar, nevezan na kakršnokoli oprijemljivo sredstvo ali blago. Kljub temu je dolar zelo pomembna valuta, saj služi kot ”rezervna valuta” sveta, v katerih je izvedena večina transakcij. Če hočete kupiti nafto, bi to storili z dolarji; če hoče malezijski kmet kupiti novo nemško vozilo, distributer, ki ga pripelje v Malezijo, zanj skoraj gotovo plača v dolarjih.
Monetarna nestabilnost na kratki rok, kot je bilo to v primeru velike recesije, je že sama po sebi dovolj grozna, vendar pa lahko monetarna nestabilnost traja tudi daljša časovna obdobja. Takšen je primer dolarja, ki že vse od ustanovitve FED kot centralne banke sredi prvega desetletja dvajsetega stoletja izgublja velike količine kupne moči. Nadalje ta padec njegove vrednosti vpliva na celotno globalno gospodarstvo, glede na to, da je dolar rezervna valuta. Prav tako moramo imeti v mislih, da sta prejšnji skoraj dve desetletji bili obdobje neravnotežja tudi za dolar. Po stabilni rasti ameriškega gospodarstva po letu 1980, je novo stoletje prineslo že dve krizi. Prva je bila milejša – ko je počil mehurček dot.com leta 2001, kar je vodilo v neuspeh mnogo IT start-upov, medtem ko so preostalim sredstva padla. Druga pa je bila velika. To je bila Velika recesija, ki smo jo že obdelali.
Odgovor FED-a v obeh primerih je bil enostaven – natisniti več denarja in zmanjšati obrestne mere. Na ta način centralna banka še nadalje oslabi valuto, kar pomeni, da kupna moč dolarja še bolj pade, tudi v primerjavi s košarico ostalih valut. Tu pa je še en negativen učinek. To je rast vladnega dolga Združenih držav Amerike, saj gre velika količina novonatisnjenih dolarjev za nakup vladnih obveznic. Vsak, ki je kdaj vodil gospodinjstvo, zagotovo ve, da dodatno zadolževanje ni prava pot do dobro delujočega proračuna; to je recept za katastrofo. Še več, izgleda, da so se mnoge vlade po svetu učile financ iz iste ”kuharske knjige”, saj skoraj brez izjeme vse centralne banke tiskajo več denarja, ki se ga po večini zapravi za nove inštrumente vladnega zadolževanja, medtem ko kupna moč posameznikov počasi (v nekaterih primerih pa precej hitro) pada.
Ali to pomeni, da ni več prostora v finančnem svetu, kjer bi posameznik lahko našel zatočišče za svojo zmanjšajočo kupno moč? Sploh ne. Nekatera sredstva ohranjajo svojo vrednost stabilno in jo skozi čas povečujejo, še posebej v primerjavi s fiduciarnimi valutami. Sredstvo s takšnimi značilnostmi je zlato. Čeprav danes naše valute niso vezane na žlahtne kovine, ljudje niso pozabili na zgodovinsko pomembnost žlahtnih kovin in jih tretirajo kot varno zatočišče v času finančnih pretresov. Takrat vrednost ostalih valut postane ali nepredvidljiva v bližnji prihodnosti ali predvidljiva, vendar napovedi kažejo na njeno zmanjševanje. Takšno je današnje stanje venezuelskega bolivarja, na primer.
Čemur smo priča danes, jasno kaže na dejstvo, da si lahko v prihodnosti zlato povrne svoj izgubljeni status valute, ali da bo vsaj ostal varna stava za investitorje, gleda na nihanja fiduciarnih sredstev. Takšna trditev je podprta s podatki – med tem ko se ameriškemu dolarju vrednost zmanjšuje, vrednost zlata stalno raste; njegova cena se je v zadnjih 27 letih podvojila neglede na geopolitične in gospodarske dogodke, ki so se v tem času odvijali po svetu.
Kljub temu pa imajo nekateri ljudje iz različnih razlogov zamero do zlata in raje vlagajo v sredstva izven območja žlahtnih kovin. Vstopite v kriptovalute. To je kategorija sredstev, ki kažejo močne znake, da lahko postanejo alternativa zlatu in prav tako ohranjajo prednosti žlahtnih kovin s stališča investitorja. Ena prvih svetovno priznanih kriptovalut je bil bitcoin, ki je vstopil na sceno pred skoraj desetimi leti, na vrhuncu Velike recesije. Od njegove predstavitve se je njegova vrednost izredno povečala; z 0,04 dolarja na skoraj 8.913 dolarjev danes (na dan 2.5.2020). Se nadaljuje…

Vir: OneAcademy Level 1 – Uvod v finance

vse se vrti okoli kovancev, včasih kovanih danes pa virtualnih

Vse se vrti okoli kovancev, včasih kovanih danes virtualnih

Danes se vse vrti okoli kovancev, včasih kovanih, danes pa virtualnih, a da si bomo lažje predstavljali, kako je do virtualnih sploh prišlo, si poglejmo, kdaj in kako so nastali tisti pravi kovanci v fizični obliki in kako je sledil razvoj. 

Prvi kovanci se pojavijo v državi Lidija, to je današnja Turčija v času 560 let pred našim štetjem (p.n.š.). Na Kitajskem so v tistem času že kovali kovinske novčiče, kovanci pa so se hitro razširili tudi v Grčijo. Ti kovanci so bili majhne kepice dragocene kovine, zlitine zlata in srebra. Lidijci so vsak kovanec opremili z žigom kralja, kasneje pa so jim dodajali še kakšne podrobnosti in s tem jamčili za njegovo vrednost. Zgodnji kovanci so izdelovalcem pomenili več kot le vrednost denarja, v grških državah so bili na kovanje svojega denarja zelo ponosni. Kovanci so bili narejeni kot znak mesta- niso bili samo uporabni, ampak tudi zelo lepi. Kovali so zlate in srebrne kovance. 

Že Aleksander Veliki je določil razmerje vrednosti 1:10 med zlatom in srebrom. Rimske kovnice so 269 p.n.š. dale v obtok srebrne kovance.  765 leta n.š. postane srebrni peni glavni angleški kovanec. Že leta 910 začnejo Kitajci uporabljati papirnati denar, vendar kovanci v obliki zlatnikov in srebrnikov ohranjajo svojo vrednost in v letih po 1252 začnejo italijanske mestne državice izdajati svoje zlatnike. Taki državi sta recimo Firence in Genova. Marco Polo, beneški trgovec, ki je iskal nove trgovske poti, se je na Kitajskem prvič srečal s papirnatim denarjem po letu 1275.  

Čeprav so se zlatniki in srebrniki začeli kovati že p.n.š., je prvo javno preverjanje čistosti zlata in srebra bilo zabeleženo šele leta 1282, v Barceloni pa leta 1401 ustanovijo tudi prvo banko. 

Z osvajanjem novih dežel se je začelo trgovanje z oddaljenimi deželami in v letih 1500 do 1540 pripeljejo iz Amerike v Španijo med 1000-1500 kg zlata na leto. Azteki in Maji so v tem času kot denar uporabljali celo zlati prah v votlih peresih in kakavova zrna, na Češkem pa kujejo tolarje, kasneje se od tod v Ameriki pojavi dolar. Že leta 1553 ustanovijo prvo angleško delniško družbo, v Angliji pa leta 1566 ustanovijo Kraljevo borzo. V letih 1633-1672 se zlatarski sefi razvijejo v banke. 

Severnoameriška banka je ustanovljena 1782 leta, leto pozneje pa začne delovati ameriška kovnica denarja. 

Zlato je bila dragocena kovina, ki so jo imeli radi na vseh kontinentih. Cenjeno je zaradi svoje elastičnosti in razteznosti, kar pomeni, da ga z lahkoto razvlečemo v zelo tanko žico, ne da bi se zlomilo. Zelo dobro prevaja elektriko. V nekaterih deželah so celo mrtve pokopavali s koščkom zlata, ki naj bi ga uporabljali v prihodnjem življenju. 

Tisoče let je bilo zlato merilo vrednosti, s katero se je primerjala vrednost denarja. Rekli smo, da ima denar podlago v zlatu, t.i. “zlati standard”. Zlati standard je pomenil, da so lahko svoj denar (papirnato potrdilo o vrednosti) lahko kadarkoli zamenjali za zlato po stalni ceni. Do začetka 20. stoletja so namreč vse države med seboj trgovale na podlagi  zlatega standarda. 

Na tem mestu velja omeniti še nekaj mejnikov v razvoju denarja, in sicer 23.12.1913 ustanovijo Ameriško centralno banko, posledice njihove odločitve pa vplivajo na celoten svet. Ima licenco za tiskanje denarja in dobesedno vpliva na ceno denarja. Ohranjala naj bi vrednost dolarja, vendar je cena le tega po ocenah v prvih 100 letih delovanja padla za več kot 95%.  Leta 1929 je bila velika gospodarska kriza, saj je delniški trg v New Yorku razpadel. Po drugi svetovni vojni, leta 1946 ustanovijo Mednarodni denarni sklad (IMF). 

In kakšno povezavo imajo denar, dolar, zlato skupaj? Med leti 1913 in 1971 so ohranjali razmerje denarja z vrednostjo zlata 1:20, kar je pomenilo za 1unča zlata 20 dolarjev. Danes je potrebno za 1 unčo zlata plačati okoli 1.000 USD.

Leta 1971 je ameriški predsednik Nixon brez posebne razprave in soglasij ukinil zlati standard z namenom, da bi se lahko natisnilo več denarja, ki naj bi ga ZDA potrebovale za takratne vojne, seveda ga nikoli več nazaj niso uvedle in tako smo deležni razvrednotenja denarja, saj se ta ne tiska samo v ZDA, pač pa povsod po svetu. Tudi v bivši skupni državi Jugoslaviji je imel predsednik tako moč. 

Vemo, da že dolgo več dejansko ne tiskajo denarja, saj je gotovine čedalje manj v obtoku, pač pa, da gre za povečevanje številk na računih. 

Kot odgovor na vse to, pa je Satašiju Nakamotu v letu 2008 uspelo narediti prvi virtualni denar, ki nima inflacije in se ga ne da neomejeno tiskati. Ideja je bila, da se prepreči nadaljnje razvrednotenje denarja in prenos vrednosti od osebe A do osebe B. O kriptovalutah bom napisala več v drugih prispevkih. 

Kratek povzetek razvoja kovancev je bil narejen po zbirki Moj denar.