Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja

“Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja”, je bil stavek, ki je vladal moji zavesti dolgo časa in še dlje je rabil, da je zašel in prevzel tudi mojo podzavest. 

Če živiš v okolju, kjer je glavna vrednota redna služba in nikakor ne moreš pozabiti tistega stavka izpred 22.-tih let, tik preden sem nastopila svojo prvo službo: “Bodi tiho in delaj kot ti rečejo”, sem res si šestega aprila letos, ko sem oddala v službi odpoved, res veliko upala. Ampak vse v vesolju se je moralo poklopiti, da sem z vero vase, zaupanjem, brez izgovorov naredila korak in rekla HVALA redni službi v javni upravi.  

Zapis “Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja” sem si dala na prvo stran te spletne strani in vsakič znova, ko sem jo odprla me je spomnil na to. Velikokrat sem bila jezna na svojo neodločenost in sama sebe spraševala, kdaj bo pravi trenutek. In če sploh bo prišel pravi trenutek. 

Ob vseh zdravstvenih težavah, ki so me spremljale od lanskega poletja dalje, telo me je resno opozarjalo, da je potrebno spremeniti vse: okolje, delo, misli, negativne energije in se znebiti vseh vampirjev. Ko ti postane vse jasno in se sprašuješ samo še o tem, zakaj se tako dolgo sprašuješ, kaj bodo drugi rekli  in kaj bodo mislili, se moraš odločiti zase. Na svet se vsak rodi sam (ob pomoči mame seveda in včasih zdravnikov in babic), živi sicer ne sam, vendar, ko se znajdeš v težavah in bolezni, hitro spoznaš, kdo je in kdo ni, ter na koncu, ne glede na to, kaj si komu nudil, dal, koliko potrpel in pretrpel, umreš sam, ti postane jasno, da je vsak sam odgovoren za lastno srečo in nesrečo. 

Da vera in prepričanje nista prišla sama od sebe. Vsa leta, ko je večina prebila ob gledanju televizije, zabavah, piknikih, sem sama pridno delala in se izobraževala. Hodila na delavnice in spoznala ljudi z različnimi nazori, pogledi, vrednotami. Iskrene, poštene in tiste, ki so čisto nasprotje tega; nepošteni, neiskreni, tipično slovensko zavistni in zahrbtni. 

Požrla sem vse očitke, da sem slaba mama, ker vem, da nisem. Imam dva krasna in samostojna otroka, ki to zagotovo ne bi bila, če bi jima tekala za petami in jima stregla na vsakem koraku ter bila vedno in povsod na razpolago. In hvaležna sem za to. 

Osnovno šolo sem že naredila in je zdaj čas, da jo naredita otroka. Časi od takrat do danes so se res spremenili, ampak so se povsod. Na vseh področjih. In še se bodo. Ljudje se bodo morali naučiti spet prevzemati odgovornost za svoja dejanja, navaditi se, da so spremembe postale del našega vsakdanjika in da gre vse še hitreje kot je šlo pred 10-timi leti. Pa če nam je prav ali ne. 

Sama sem v zadnjih treh letih to dobro spoznala na svoji koži. Če dobro pogledam, delala po dva delavnika, ampak vem zakaj. In čas je prehitro tekel. 

Zadnje leto sem se borila sama s seboj, ko je bilo potrebno zjutraj ob 5 vstati in  se peljati v Ljubljano. Večkrat sem se morala prav ščipati, da sem lahko pripeljala v službo in popoldne domov. Ja, vem, da je moje telo doživelo izgorelost in splošno izčrpanost, ker je bilo nenehno v stresu na različnih področjih. Premalo spanja je naredilo piko na i. 

Mesec marec je mesec, ko imam rojstni dan in očitno je mesec, ko se pri meni dogajajo velike odločitve in začetki ter konci. Letos in lani so bile temu energije še posebej naklonjene. In izkoristila sem jih. 

V lanskem letu sem naredila nove temelje na vseh področjih in letos samo nadaljujem z zidavo. A za vsako tako stvar je potrebnih veliko priprav. Tisti, ki ste zidali hiše, veste, kaj to pomeni. In tako je tudi v življenju samem. Če zidaš na trhlih temeljih, hiša ne bo trdno stala. Vsak vetrič jo zamaje, kaj šele, ko pride vihar ali potres. Takrat se vidi, kakšni so temelji. 

Naša življenja velikokrat gradimo na trhlih tleh samo zato, da preživimo, večina pa jih neha živeti že pri 30 – 40. letih. Žalostno je, da se ta starostna meja vsako leto znižuje. Kam pa sodiš ti? Si na svetu, da živiš ali samo, da preživiš? 

Stopi iz cone udobja in začni živeti zdaj, v tem trenutku, tako, da boš ti srečen in ne vsi naokoli, sam pa ne. 

Imamo samo eno življenje. 

 

Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš.

Si se zjutraj zbudil/a dobre ali slabe volje? Te je težka klada tlačila nazaj v posteljo ali si se kot sulica pognal/a iz postelje, šel/šla v kopalnico, se pogledal/a v ogledalo in si rekel/a :” Hvala, da sem!” “Rad/a se imam.” “Kako sem lep/a”.

Ste kdaj pomislili na to, da naša jutranja občutja vplivajo na naše celodnevno počutje? Ko sem začela o tem zavestno razmišljati, sem se poskušala že v postelji naravnati na pozitivno stran, čeprav sem vedela, da me čaka naporen dan. In ko si zjutraj naravnaš naša občutja na: “Danes bo šlo vse kot po maslu. Danes bom vse uredila tako, da bo zame dobro.”, se to začne uresničevati. In ko se kaj v tistem trenutku ne reši, kot sem sama pričakovala, se je čez čas že pokazalo, da se je moralo rešiti tako kot se je.

“Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš.” Mandy Hale

Naše telo ima rado jutranjo rutino, ki si jo sami zroganiziramo kot nam najbolj paše. A kaj, ko večina vstane zadnji trenutek, se hitro obleče, poje svoj zajtrk ali pa tudi ne, morda spije kavo in pokadi cigaret ali dva in že letimo v nov dan. Vse delamo hitro, brez zavedanja samega sebe. Raztreščeni kot smo navsezgodaj, se nam seveda dogajajo razne nesreče, malenkosti, ki nas samo počasi opozarjajo, da je treba tempo upočasniti. Mi se na vse te nerodnosti sicer požvižgamo, dokler se enega dne ne začne prižigati oranžna luč, telo nas začne opozarjati in če ga ignoriramo in delamo še vedno stvari na enak način, se prižge tudi rdeča luč. 

 

Vidite, kam merim? Za trenutek se ustavimo. Vsak dan. In si vzemimo čas zase. Da se ozavestimo. Da ozavestimo naše misli, naše želje, naše videnje. Da globoko zadihamo. Se predihamo. Da opazimo list, ki je spremenil barvo na drevesu in ki ga je vetrič ravnokar odtrgal. Da se zazremo v daljavo, v gozd in opazimo, kako se srna sprehaja z mladičem, mu kaže pot in način preživetja. In tam mimo teče zajec. 🙂 

 

Potrebne so spremembe v naših življenjih. Sprememba pa se začne pri nas samih. Če nismo zadovoljni s tem, kar imamo in smo že poskusili kaj narediti, potem smo naredili stvari po starem. V coni udobja. Isti način našega delovanja, bo dal iste rezultate. To pomeni, iti iz cone udobja. Se podučiti, kako delujejo ljudje, ki imajo, kar si mi želimo zase. Pa naj si bo to denar, srečno partnerstvo, ljubezen, ljubeče odnose, so zadovoljni v službi, imajo po naši oceni pridne otroke, itd. Če ozavestimo spremembo, bomo začeli tudi delovati tako, da bomo spremembo dosegli. Začeli se bomo spreminjati. In drugi bodo to opazili. Pri tem je pomembno, da se ne ustrašimo, ko nam nekdo reče: “Pa kaj se s tabo dogaja? Tako si drugačen!” Ne podlezite skušnjavi in se zaradi negativnega prizvoka takih izjav vrnete na stara pota. Ker na to, da se boste na poti spremembe spotikali in večkrat padli, morate že pred začetkom vzeti v zakup. To sodi zraven. 

Ali recimo, da vas prijatelj povabi na zabavo, ti pa imaš že davno organizirano neko delavnico, za katero veš, da bo zelo koristna zate. Prijatelju se zahvali za povabilo in se mu opraviči, da te ne bo. Pravi prijatelji razumejo, tisti, ki ne razumejo, ne sodijo več v vašo družbo. To bodo spoznali sami. Pomembna je naša naravnanost. Naš fokus! Da trdno stojimo na začrtani poti in ji samo sledimo. Za podporo pa najdi dobrega svetovalca, pravega prijatelja, znanca, nekoga, ki te brezpogojno podpira in ti želi srečo. Zapomnite si, rastete samo takrat, ko vam ni udobno, ko je zoprno in ko si večkrat rečete, ali mi je res tega treba? Se spomnite otročka, ki se prvič poskuša postaviti na noge? Kolikokrat poskusi?! Kdo prej obupa? Otrok si je v svoji mali glavici postavil jasen cilj: Hoditi hočem kot hodi moja mama, oče, brat, sestra, dedek, babica in …samo gasa. Vstane, pade, vstane, pade, vstane, pade. In končno zares mu uspe narediti celo par korakov. Spomnim se svojih otrok, ko sta poskušala. Kakšna sreča. Kakšen iskren nasmeh.