SAMO OBJEMI ME

Samo objemi me

Samo objemi me, sem prosila v mislih čisto prevečkat.  Potrebujem objem. Kako tega ne razumeš, ne vidiš? Oči so milo prosile, a na drugi strani to ni bilo videno in opaženo. V bistvu se danes ne spomnim prav nobenega objema, ki bi ga bila deležna. Še stiska roke ne ob praznovanju rojstnih dni ali drugih praznikov. 

Bil je eden tistih dni, ko se je vsega nabralo. Najstniška leta, obveznosti v šoli, strah pred neuspehom v šoli, kljub samim peticam ali štiricam. Kaj bi si pravzaprav še lahko želela, pa moji starši tudi. Sama sem imela vedno občutek, da nikoli ni dovolj. Da nikoli nisem dovolj dobra. Lahko je bilo vse postorjeno, petice v šoli, kuhano, pospravljeno. Če ni bila prava luna na nebu in prave energije v zraku, je bilo vse narobe.

Takrat sem se najraje zaprla v sobo in prosila angele in še koga, da pospravi vso negativno energijo iz naše hiše. Naj pride čimprej noč in utrujenost, da bo v hiši zavladala tišina. In mir. Noro. Spomini na tiste čase so boleči, da parajo srce in dušo. Kolikokrat priteče solza na oko zaradi neizpolnjenih hrepenečih želja po bližini, toplini iz otroštva. Koliko neprespanih noči in posledično utrujenih dni je za mano. Želela pa sem si samo en objem. Eno varno zavetje, kjer se zjočeš, ko to rabiš. 

                                                           

Vse se je začelo v ranem otroštvu, ko vsak mladiček potrebuje toplo zavetje mame, staršev, neskončno crkljanje in objeme, ki tako dobro denejo. Ki tako toplo pobožajo nežno otroško dušo in si to zapomni za vse življenje. No, moja duša in telo spominov na objeme in poljube, crklanja nimata. Jih ne moreta imeti. 

Z leti sem se naučila oprostiti, sprejeti, da mi je bilo dano pravzaprav toliko, kolikor so takrat znali, vedeli, razumeli. Nikogar ne obsojam več. Ne krivim ne staršev, ne starih staršev, ne tet in stricev. Nikogar. Vsak da, kolikor zmore in zna. Mojo pot in usodo za nazaj ne more spremeniti nihče. To je bilo. To je preteklost. Iz nje sem se naučila, da je pravzaprav vse odvisno samo od mene. Kot otrok tega ne veš.  V časih, ko še knjig ni bilo, kaj šele interneta, si pač ne moreš pomagati s slednjim. Bolečina je rasla, je ostajala in se večala. Podala sem se v delo, folkloro, študij ob delu, vse da zapolnim praznino, obenem pa dokazujem sebi in staršem, da sem uredu, da sem sposobna, da znam poskrbeti zase. V upanju, da bo opaženo. Ampak ni bilo. Tako sem delala še bolj. Se trudila še bolj. Ampak rezultat je bil vedno isti. Nisem bila ne videna ne slišana. Ves ta manjko ne more nihče nadoknaditi. Iskala sem veze, kjer bi mi to nadomestili. A je ne najdeš, ker si sam neozdravljen. Ker peveč pričakuješ. Ker mi je bilo logično, da mi to pa sedaj v vezi pripada. Seveda temu ni tako. Pričakovanja od drugih so hudič. Če so neizpolnjena, sledi grozno razočaranje in nemalokrat je z vsakim neizpolnjenim pričakovanjem, zadeva samo še slabša. 

Če pogledam svoja otroka, ki sta bila vsa poljubčkana v neskončnokrat, dokler sta mi seveda to pustila, danes pa samo na njuno željo več ali manj, sem kot mama čutila res noro potrebo, da jima to dam. Morda še toliko večjo, ker sama tega nisem bila deležna. En sam objem. Eno tiho zavetje, kjer je vse uredu, kjer nič ne boli, pa četudi boli, kjer lahko zjočeš svoje skrivne in javne bolečine. 

Marsikomu se zdi to nenevadno, celo smešno. Predvsem tistim, ki ste  to imeli in je to samoumevno. Nič hudega. Ta zgodba ni namenjena vam. Vem pa, da je objemov in toplih stiskov odobravanj danes bistveno manj kot jih družba prikazuje. Večina navzven kaže srečo, zadovoljstvo, kako je vse super in fajn, a v resnici ni. 

Vsi tisti, ki pogrešate objeme, svetujem, da si pomagate sami tako, da se večkrat na dan objamete sami preko ramen. Enostavno objameš samega sebe. Kako pomirjujoče je. Ponavljajte večkrat na dan, sleherni dan. Srečno.

 

 

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.