Dovolj imam, ne zmorem več

Ne zmorem več! Dovolj imam!

Ne zmorem več! je vpilo vse znotraj mene, a um je vztrajal. Moraš! Če ne boš, kaj se bodo mislili o tebi. Rabim počitek. Rabim spanje, je govoril del mene. Drugi del pa: Kaj pa si bodo mislili o tebi! Kako ne zmoreš? Vedno si zmogla. Nekako že. Ti sploh nisi pomembna. Pomembno je, kaj bodo drugi rekli. 

Leta in leta sem vsako bolezen, ki me ni do konca položila v posteljo, prebolela stoje. Hodila v službo, vozila otroka v vrtec. Dopust sem imela za to, da sem v miru naredila kakšen kontrolni preventivni pregled pri zdravniku ali obisk frizerja. Če se je dalo, da nihče ni vedel, da imam dopust. Kot da to ni moja pravica. Kot da tega ne smem. Ob tem se nikoli nisem počutila OK, ampak sem imela vedno slabo vest, tist čuden pekoč občutek v želodcu, da si ne zaslužim. 

Ko sem prišla iz službe, me moja dva navihana otroka nista pustila, da se preoblečem in v miru pojem kosila, saj sta se vendar naspala v vrtcu in sta bila na vrhuncu moči. Škrata :). Tekla sta direktno proti glavni cesti, kjer sta imela kup peska zraven in se igrala. In ja. Večna borba, da se morata najprej preobleči, pa mamica tudi, pol bo pa akcija. Ja, lepi spomini. Naporni. A za njih sem neskončno hvaležna. Takrat se mi je mešalo, ker nisem imela kontrole nad vsem, kar se dogaja, predvsem zaradi neskončne utrujenosti. Večno blefiranje, da je vse OK, čeprav vsakemu razumnemu človeku, poudarek je na razumnemu, da jasno vedeti, da tako ne gre v nedogled. Tistih par ur spanja ponoči, ki ponavadi niti ni bilo v enem kosu ter celodnevna dirka. Vsako telo ima omejitve. Moje zdrži ogromno in zato sem mu neskončno hvaležna. 

Dokler otroka nista postala osnovnošolca in toliko samostojna, da ni bilo treba ves čas paziti na njuno varnost, nisem imela časa razmišljati, kaj se mi pravzaprav dogaja. V meni se je kopičila jeza, strah in obup. Začela sem iskati rešitve na različnih področjih. V službi so bile čudne razmere in odnosi, doma še bolj turobno vzdušje, ki sta ga rezala samo otroški smeh ali jok. Večina odnosov zaigranih, druženja iz navade ali ker se spodobi. Nobene sprostitve, ki jo telo nujno potrebuje. Nobene nedelje ali vikenda frej, da daš možgane na off. Samo dajmo in gremo. Počitek ni za nas. 

Zgodbo razumejo tisti, ki imajo podobne izkušnje. Tisti, ki se nismo znali ali se še ne znate postaviti zase. 

Telo je čudovit stroj, ki sem ga preučevala ob rojstvu otrok. Kako iz neke male pikice oz. pikic, nastane taka umetnina. Tako usklajeno, prepleteno med sabo, pa ga ponavadi preučujemo samo navzven. Ali sem velik, majhen, pa kako velik trebuh imam, pa ali imam prevelika ali premajhna prsa,  ali imam tisto sočno ritko, za katero se bodo fantje ozirali, da ne govorim, s kakšnimi težavami se ubadajo fantje. S tem, kar naj bi drugi ljudje opazili navzven. Toda, ljudje največkrat opazijo energijo in druge lastnosti. 

Nam pa je pomembna zunanjost. Toda ali je res? Ko zbolimo, igra zunanjost le redko kakršnokoli vlogo. Skoraj vedno je porušen naš notranji sistem. In tega najbolj prizadenemo z našim načinom življenja, neustrezno prehrano, s premalo gibanja, z našim razmišljanjem, s stresom, ki ga ne znamo krotiti in si ne znamo vzeti časa zase, za sprostitev, za meditacijo. 

Moje telo je dolgo prenašalo vse to, dokler. Dokler se ni začelo upirati na različne načine. S slabim počutjem, z bolečinami v mečih, da smo posumili celo na možnost tromboze, pa z neobičajnimi zatrdlinami v prsih, zaradi katerih sem opravila izjemno boleče punkcije, ki na mojo srečo niso pokazale nič resnega, pa bolečine v mišicah na sploh. Šele takrat sem sebi rekla: Dovolj imam. Tako ne zmorem več in začela početi stvari, ki me veselijo. Se začela družiti z ljudmi, ki mi dajejo energijo, voljo, zagon in ne kradejo. Ko se druženja, poslovna ali privatna, ne znajo nehati in četudi so poredka, so tista pristna in me bogatijo. 

Se sprašujete ali je bila sprememba lahka? Ne, ni bila. To je dolgotrajen proces. Korak za korakom. Ampak, vse se začne s prvim korakom. Korakom, ko rečeš: Tega ne rabim več, to mi ne služi. In si izbereš drugo pot. 

 

 

 

 

 

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.