Kdo sem

Kdo sem? Kam sodim?

Kdo sem? Kam sodim? Si postaviš, kdaj ta vprašanja? Kaj lahko izgubiš, ko si čustveno na dnu? Pravzaprav nič, razen samega sebe. Vedno znova tečeš isti krog, na isti način in vedno je rezultat isti, pričakuješ pa drugačen rezultat. Občutek ni prijeten. Počutiš se izgubljenega. 

Otroci ponavadi prevzamejo krivdo za nerazumevanje in nespoštovanje med starši nase. Tudi sama sem jo. Mislila sem, da če bom pridna, bo pa drugače. Oči in mami se bosta imela rada. Ali če bom v šoli dobivala petice. Ja, to bo gotovo pomagalo. Ampak ni. Krog je bil vedno isti. Vedno vzhičenost, upanje, ko sta se pogovarjala normalno, ko sem imela občutek, da gre vendarle na bolje in silno razočaranje, ko je bil spet ogenj v strehi. Otroci mislimo, da smo mi krivi in odgovorni za počutje drugih, sploh nam najbližnjih, mamice in očita. 

                       

Danes vem, da je takih zgodb ogromno, vendar malo tistih ljudi, ki si o tem upajo na glas spregovoriti. Sama sem doživela ogromno ponižanj, če sem se komu zaupala. Zato me to ne preseneča.

Nekega dne sem iz obupa napisala zdravnici moje mame pismo, da naj ji pomaga, ker je čisto preveč posegala po alkoholu. Z njim je utapljala svojo žalost, grenkobo, ki jo je kot otrok, dekle in nenazadnje žena doživljala s strani svojih bližnjih. Ponavadi se take zadeve prenašajo iz generacije v generacijo, če se ena vmes ne najde, ki želi zadeve presekati in opraviti s t.i. karmo. 

Upala in verjela sem, da bo pa vsaj osebni zdravnik lahko pomagal, ker je to njegova dolžnost in pravica. Da mu je mar za zdravje svojih pacientov. Kaj misliš, da je sledilo? Ta zdravnica je poiskala mene (nisem bila njena pacientka) in mi lepo razložila, kaj lahko storim sama. Jaz, ki sem do takrat poskusila vse mogoče. Se trudila na vse kriplje. Skrbela za brata in velikokrat gospodinjstvo. Počutila sem se skrajno nemočno in ponižano, da pravzaprav v taki situaciji nimaš nikogar, ki bi ti dejansko moral pomagati. Pa si lahko mladoleten otrok ali pa starejši. Če si zasvojeni ne bo sam priznal, da je zasvojen in se sam odločil za zdravljenje ali da si poišče pomoč, tega namesto njega tudi z usmeritvami ne bo naredil nihče. 

Od takrat je preteklo že nekaj časa, bolečina pa privre na dan vsakič znova, ko preberem ali slišim o pijanih starših, da ne govorim o mladostnikih in tem, da je danes opijanje legalna folklora v družbi, ki je tolerirana vse dokler se ne zgodi najhujše. Takrat pa smo vsi pametni. Kje so tu centri za socialno delo, psihologi po šolah, ki bi prepoznavali stiske otrok in jim pomagali. Vsi si zatiskajo oči. Popolnoma smo izgubili sebe. 

Vsa tehnologija, ki ji žal ni mogoče ubežati, nas dela še bolj osamljene in nemočne. Sploh ne vemo, kdo pravzaprav smo in kam sodimo. 

Vedno želimo ugajati drugim, družbi, pa v službi, pa staršem, otrkom, partnerju, ki smo ga komaj dobili, zaradi prilagajanju njemu pa izgubili sebe, svoje želje, svoje vrednote, svoje želje. 

Na zunaj je bilo videti, da se imam rada. Poskušala sem biti urejena, na zunaj. Toda, v meni je bivala praznina. Ker sem za ceno, da bi bilo drugim prav in da bi drugim ugajala, popolnoma pozabila nase. 

Zaradi tega nisem bila nič bolj spoštovana. Nič bolj cenjena. Nasprotno. Zaradi občutka dolžnosti, dokazovanja, da zmorem, sem vedno naredila vse za druge, ki tega niso znali ne videti, še manj ceniti. A glej ga zlomka, kaj meniš, da se je zgodilo, ko sem recimo zbolela?  

Nekega dne, sploh ne tako dolgo nazaj, sem se resno pogledala v ogledalo in zagledala tam od žalosti, obupa, jeze utrujen obraz, ki ni kazal dejansko mojih let, pač pa precej več. V vsaki gubi posebej sem videla sebe, svojo žalost, solze, ki so ničkolikokrat tekle po tem obrazu. Ničkolikokrat sem si rekla: Nikoli več solz! Pa so spet privrele na že tako utrujem obraz, da so vsaj malo olajšale breme z ranjene duše in srca. 

Od tistega dne dalje sem si začela vsak dan znova ponavljati: Imam se rada. In to večkrat na dan. Na obraz sem si začela risati iskren nasmeh zaradi sebe in ne drugih. Začela sem si zaupati in verjeti, da bom našla sebe in da bo še vse uredu. 

Velikokrat sem čutila negotovost, strah pred kakšno odločitvijo, ker sem podvomila v pravilnost mojih občutkov in dejanj. Toda, kdo ve bolje od mene same, kaj je prav za mene. Na trenutke sem šla z glavo skozi zid in sprejela dejstvo, da ni pomembno, komu bom ugajala in tudi to, da nikoli ne moreš biti vsem všeč. Nehala sem se truditi za druge na vse pretege in poslušala sebe. 

Začela sem bolj jasno ločevati, da za tiste, ki zame ne bi prestopili male lužice, ne preplavam morja, kar sem do takrat počela. Ponujala svojo pomoč in  rešitev, še preden so na glas prosili zanjo. Ker sem jaz vedela in čutila, da jo rabijo in mi jo ni bilo problem dati. 

Počela sem to, kar bi si želela, da bi drugi naredili zame, ko sem bila izgubljena mladenka, ki ni vedela, kako naj pomagam svoji materi in nenazadnje očetu. Ker spoznanje, da za tvojo bolečino ve cel svet, pa ti nihče ne ponudi pomoči ali ti ne ponudi rame, na kateri bi se zjokal, je čustveno izjemno naporno, ki pušča ne malo posledic. 

 

 

 

 

 

 

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.