Vse se vrti okoli kovancev, včasih kovanih danes virtualnih

Danes se vse vrti okoli kovancev, včasih kovanih, danes pa virtualnih, a da si bomo lažje predstavljali, kako je do virtualnih sploh prišlo, si poglejmo, kdaj in kako so nastali tisti pravi kovanci v fizični obliki in kako je sledil razvoj. 

Prvi kovanci se pojavijo v državi Lidija, to je današnja Turčija v času 560 let pred našim štetjem (p.n.š.). Na Kitajskem so v tistem času že kovali kovinske novčiče, kovanci pa so se hitro razširili tudi v Grčijo. Ti kovanci so bili majhne kepice dragocene kovine, zlitine zlata in srebra. Lidijci so vsak kovanec opremili z žigom kralja, kasneje pa so jim dodajali še kakšne podrobnosti in s tem jamčili za njegovo vrednost. Zgodnji kovanci so izdelovalcem pomenili več kot le vrednost denarja, v grških državah so bili na kovanje svojega denarja zelo ponosni. Kovanci so bili narejeni kot znak mesta- niso bili samo uporabni, ampak tudi zelo lepi. Kovali so zlate in srebrne kovance. 

Že Aleksander Veliki je določil razmerje vrednosti 1:10 med zlatom in srebrom. Rimske kovnice so 269 p.n.š. dale v obtok srebrne kovance.  765 leta n.š. postane srebrni peni glavni angleški kovanec. Že leta 910 začnejo Kitajci uporabljati papirnati denar, vendar kovanci v obliki zlatnikov in srebrnikov ohranjajo svojo vrednost in v letih po 1252 začnejo italijanske mestne državice izdajati svoje zlatnike. Taki državi sta recimo Firence in Genova. Marco Polo, beneški trgovec, ki je iskal nove trgovske poti, se je na Kitajskem prvič srečal s papirnatim denarjem po letu 1275.  

Čeprav so se zlatniki in srebrniki začeli kovati že p.n.š., je prvo javno preverjanje čistosti zlata in srebra bilo zabeleženo šele leta 1282, v Barceloni pa leta 1401 ustanovijo tudi prvo banko. 

Z osvajanjem novih dežel se je začelo trgovanje z oddaljenimi deželami in v letih 1500 do 1540 pripeljejo iz Amerike v Španijo med 1000-1500 kg zlata na leto. Azteki in Maji so v tem času kot denar uporabljali celo zlati prah v votlih peresih in kakavova zrna, na Češkem pa kujejo tolarje, kasneje se od tod v Ameriki pojavi dolar. Že leta 1553 ustanovijo prvo angleško delniško družbo, v Angliji pa leta 1566 ustanovijo Kraljevo borzo. V letih 1633-1672 se zlatarski sefi razvijejo v banke. 

Severnoameriška banka je ustanovljena 1782 leta, leto pozneje pa začne delovati ameriška kovnica denarja. 

Zlato je bila dragocena kovina, ki so jo imeli radi na vseh kontinentih. Cenjeno je zaradi svoje elastičnosti in razteznosti, kar pomeni, da ga z lahkoto razvlečemo v zelo tanko žico, ne da bi se zlomilo. Zelo dobro prevaja elektriko. V nekaterih deželah so celo mrtve pokopavali s koščkom zlata, ki naj bi ga uporabljali v prihodnjem življenju. 

Tisoče let je bilo zlato merilo vrednosti, s katero se je primerjala vrednost denarja. Rekli smo, da ima denar podlago v zlatu, t.i. “zlati standard”. Zlati standard je pomenil, da so lahko svoj denar (papirnato potrdilo o vrednosti) lahko kadarkoli zamenjali za zlato po stalni ceni. Do začetka 20. stoletja so namreč vse države med seboj trgovale na podlagi  zlatega standarda. 

Na tem mestu velja omeniti še nekaj mejnikov v razvoju denarja, in sicer 23.12.1913 ustanovijo Ameriško centralno banko, posledice njihove odločitve pa vplivajo na celoten svet. Ima licenco za tiskanje denarja in dobesedno vpliva na ceno denarja. Ohranjala naj bi vrednost dolarja, vendar je cena le tega po ocenah v prvih 100 letih delovanja padla za več kot 95%.  Leta 1929 je bila velika gospodarska kriza, saj je delniški trg v New Yorku razpadel. Po drugi svetovni vojni, leta 1946 ustanovijo Mednarodni denarni sklad (IMF). 

In kakšno povezavo imajo denar, dolar, zlato skupaj? Med leti 1913 in 1971 so ohranjali razmerje denarja z vrednostjo zlata 1:20, kar je pomenilo za 1unča zlata 20 dolarjev. Danes je potrebno za 1 unčo zlata plačati okoli 1.000 USD.

Leta 1971 je ameriški predsednik Nixon brez posebne razprave in soglasij ukinil zlati standard z namenom, da bi se lahko natisnilo več denarja, ki naj bi ga ZDA potrebovale za takratne vojne, seveda ga nikoli več nazaj niso uvedle in tako smo deležni razvrednotenja denarja, saj se ta ne tiska samo v ZDA, pač pa povsod po svetu. Tudi v bivši skupni državi Jugoslaviji je imel predsednik tako moč. 

Vemo, da že dolgo več dejansko ne tiskajo denarja, saj je gotovine čedalje manj v obtoku, pač pa, da gre za povečevanje številk na računih. 

Kot odgovor na vse to, pa je Satašiju Nakamotu v letu 2008 uspelo narediti prvi virtualni denar, ki nima inflacije in se ga ne da neomejeno tiskati. Ideja je bila, da se prepreči nadaljnje razvrednotenje denarja in prenos vrednosti od osebe A do osebe B. O kriptovalutah bom napisala več v drugih prispevkih. 

Kratek povzetek razvoja kovancev je bil narejen po zbirki Moj denar. 

 

Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja

“Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja”, je bil stavek, ki je vladal moji zavesti dolgo časa in še dlje je rabil, da je zašel in prevzel tudi mojo podzavest. 

Če živiš v okolju, kjer je glavna vrednota redna služba in nikakor ne moreš pozabiti tistega stavka izpred 22.-tih let, tik preden sem nastopila svojo prvo službo: “Bodi tiho in delaj kot ti rečejo”, sem res si šestega aprila letos, ko sem oddala v službi odpoved, res veliko upala. Ampak vse v vesolju se je moralo poklopiti, da sem z vero vase, zaupanjem, brez izgovorov naredila korak in rekla HVALA redni službi v javni upravi.  

Zapis “Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja” sem si dala na prvo stran te spletne strani in vsakič znova, ko sem jo odprla me je spomnil na to. Velikokrat sem bila jezna na svojo neodločenost in sama sebe spraševala, kdaj bo pravi trenutek. In če sploh bo prišel pravi trenutek. 

Ob vseh zdravstvenih težavah, ki so me spremljale od lanskega poletja dalje, telo me je resno opozarjalo, da je potrebno spremeniti vse: okolje, delo, misli, negativne energije in se znebiti vseh vampirjev. Ko ti postane vse jasno in se sprašuješ samo še o tem, zakaj se tako dolgo sprašuješ, kaj bodo drugi rekli  in kaj bodo mislili, se moraš odločiti zase. Na svet se vsak rodi sam (ob pomoči mame seveda in včasih zdravnikov in babic), živi sicer ne sam, vendar, ko se znajdeš v težavah in bolezni, hitro spoznaš, kdo je in kdo ni, ter na koncu, ne glede na to, kaj si komu nudil, dal, koliko potrpel in pretrpel, umreš sam, ti postane jasno, da je vsak sam odgovoren za lastno srečo in nesrečo. 

Da vera in prepričanje nista prišla sama od sebe. Vsa leta, ko je večina prebila ob gledanju televizije, zabavah, piknikih, sem sama pridno delala in se izobraževala. Hodila na delavnice in spoznala ljudi z različnimi nazori, pogledi, vrednotami. Iskrene, poštene in tiste, ki so čisto nasprotje tega; nepošteni, neiskreni, tipično slovensko zavistni in zahrbtni. 

Požrla sem vse očitke, da sem slaba mama, ker vem, da nisem. Imam dva krasna in samostojna otroka, ki to zagotovo ne bi bila, če bi jima tekala za petami in jima stregla na vsakem koraku ter bila vedno in povsod na razpolago. In hvaležna sem za to. 

Osnovno šolo sem že naredila in je zdaj čas, da jo naredita otroka. Časi od takrat do danes so se res spremenili, ampak so se povsod. Na vseh področjih. In še se bodo. Ljudje se bodo morali naučiti spet prevzemati odgovornost za svoja dejanja, navaditi se, da so spremembe postale del našega vsakdanjika in da gre vse še hitreje kot je šlo pred 10-timi leti. Pa če nam je prav ali ne. 

Sama sem v zadnjih treh letih to dobro spoznala na svoji koži. Če dobro pogledam, delala po dva delavnika, ampak vem zakaj. In čas je prehitro tekel. 

Zadnje leto sem se borila sama s seboj, ko je bilo potrebno zjutraj ob 5 vstati in  se peljati v Ljubljano. Večkrat sem se morala prav ščipati, da sem lahko pripeljala v službo in popoldne domov. Ja, vem, da je moje telo doživelo izgorelost in splošno izčrpanost, ker je bilo nenehno v stresu na različnih področjih. Premalo spanja je naredilo piko na i. 

Mesec marec je mesec, ko imam rojstni dan in očitno je mesec, ko se pri meni dogajajo velike odločitve in začetki ter konci. Letos in lani so bile temu energije še posebej naklonjene. In izkoristila sem jih. 

V lanskem letu sem naredila nove temelje na vseh področjih in letos samo nadaljujem z zidavo. A za vsako tako stvar je potrebnih veliko priprav. Tisti, ki ste zidali hiše, veste, kaj to pomeni. In tako je tudi v življenju samem. Če zidaš na trhlih temeljih, hiša ne bo trdno stala. Vsak vetrič jo zamaje, kaj šele, ko pride vihar ali potres. Takrat se vidi, kakšni so temelji. 

Naša življenja velikokrat gradimo na trhlih tleh samo zato, da preživimo, večina pa jih neha živeti že pri 30 – 40. letih. Žalostno je, da se ta starostna meja vsako leto znižuje. Kam pa sodiš ti? Si na svetu, da živiš ali samo, da preživiš? 

Stopi iz cone udobja in začni živeti zdaj, v tem trenutku, tako, da boš ti srečen in ne vsi naokoli, sam pa ne. 

Imamo samo eno življenje. 

 

Znanja vam nihče ne more vzeti

Znanja vam nihče ne more vzeti, pa tudi obdavčiti ne. Močna misel. Ste kdaj razmišljali tako o njem?

V teh dneh potekajo informativni dnevi za srednje šole. Poslušam srbi staršev, ki ne vedo ali bi poslušali želje otrok ali sebe. Želje otrok? Koliko otrok ima sploh želje in kakšne? Živimo v turbulentnem času izjemnih sprememb na tehnološkem področju, posledično pa tudi na duševnem in psihičnem počutju posameznikov. 

Sama se srečujem z nešteto izzivi, že davno nazaj pa sem govorila na glas, da prihaja čas vseživljenjskega učenja. Končala sem srednjo šolo in zaradi osebnih razlogov šla v službo, ki je prišla sama od sebe. Morda bo kdo rekel, da se zafrkavam. Pa ne. S svojim trdim delom v srednji šoli sem si zaslužila zaupanje svoje razredničarke, katero so vprašali, kdo ne gre redno študirati in bi lahko prišel v službo čimprej. Bila sem povabljena na razgovor in s službo bi lahko začela naslednji dan. A na koncu sem si izborila tudi 14 dni dopusta ali bolje rečeno počitnic, po končani srednji šoli, pri 19.letih. Vmes sem se vpisala ob delu na ekonomsko fakulteto, ki je imela predavanja v Novem mestu. Nikoli nisem razmišljala, da ta pot ni prava, da bom prikrajšana za študijska leta preživeta v prestolnici. Ne, ta pot ni bila namenjena meni. Služila sem denar, študirala, obiskovala Folklorno društvo Kres, bila aktivna pri mladinskemu društvu na Trebelnem, pa še kaj se je našlo vmes. 

                                                              

Študija me je bilo zaradi raznih govoric o profesorjih seveda strah. Pa da se vrnem najprej v srednjo šolo še za trenutek. Obiskovala sem Srednjo ekonomsko šolo v Novem mestu, smer ekonomski tehnik, ki je takrat (danes mi ni poznano) slovela po izjemno zahtevnih profesorjih in tudi znanju, ki ga je dala. Samo znanje takrat niti ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da so nam predhodniki vcepili strah pred določenimi profesorji, da smo se jih bali kot hudič križa in se bali vsake njihove ure. Na koncu sem vedno sama spoznala, da je strah bil popolnoma neupravičen in vcepljen v glavo ali celo vse pore našega telesa. 

Ta strah se je prenesel tudi na fakulteto in kot nalašč je bil prvi predmet tak, da naj bi imel itak srečo, da ga narediš, ker je profesor metal izpite v zrak in kar je ostalo v rokah, so pač imeli srečo, da so naredili. Seveda sem prepričana, da temu ni bilo tako, a vsi, ki so mislili, da znajo, pa niso in so padli, so tako menili. Ko sem sama sebe prepričala, da so to navadne laži in začela bolj verjeti vase, sem začela opravljati izpite še drugje po Sloveniji z željo, da študij čimprej končam. Uspelo mi je. V enem tednu sem bila sposobna opraviti celo po 3 izpite v različnih krajih Slovenije. In seveda študij končala bistveno prej, kot sošolci, s katerimi smo prvič prestopli prag fakultete. Nekateri ga še danes niso. Vse se da z vero vase in svoje sposobnosti. 

Toda, koliko današnjih staršev verjame vase in svoje otroke? Koliko staršev podpira otroke pri njihovih željah? Če smo namreč starši dobri opazovalci vidimo, v katero smer našega otroka vleče. Lahko si še tako želimo, da bi bil pravnik, on pa je po duši strojnik. Ali pa, da bi bil športnik in uspešen reprezentant, on pa še žoge ne vrže pravilno in ga telovadba sploh ne zanima. Bolj ga silimo v to, bolj je nesrečen. In mi z njim. 

Bili so časi starejših generacij, ko je človek doštudiral, oddelal svojih 40 ali manj zahtevanih let do upokojitve, danes so ti časi minili. Doštudiramo eno, potem pa opravljamo dela, ki so razne mešanice različnih poklicev. Ti časi bodo še turbulentnejši. Popolnoma logično bo postalo, da poleg klasičnega izobraževanja, naredimo vzporedno ali kasneje še kakšno specifično izobraževanje ali tečaje. Velikokrat se izkaže, da ko narediš neko šolo in začneš opravljati neko delo ugotoviš, da si na celi črti brcnil v temo. Pa ni nobene katastrofe. Padeš, se nekaj iz tega naučiš, in greš dalje. Ne glede na okolico, na njihova zastarela prepričanja. Tisti, ki smo v toku sprememb, nekatere spremembe težko dohajamo in dojemamo, kaj šele večina tistih ljudi, ki imajo še kar plašnice na glavi. 

Tako, da, otroci pogumno povejte svoje želje na glas, ozirajte se že zgodaj naokoli, opazujte, raziskujte, bodite radovedni in sledite svojemu srcu. In če vam starši rečejo, da oni pa že vedo? Vztrajajte, a ne obupajte, če v tem trenutku oni zmagajo. Sprejmite to, da tako to mora biti. Ker je tako namenjeno. Vaš čas bo prišel, če ne boste obupali ter boste pogumni in pozitivni.  

Sama se kljub končanemu podiplomskemu izobraževanju, nadpovprečno dobri službi, nenehno izobražujem na različnih področjih in vem, da bo vedno tako. Super mi je, ko tako spoznavam različne, več ali manj pozitivne ljudi, ki vedo, kaj želijo v življenju, ki rastejo osebnostno in finančno. Zato smao pogumno v nove izzive.