Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja

“Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja”, je bil stavek, ki je vladal moji zavesti dolgo časa in še dlje je rabil, da je zašel in prevzel tudi mojo podzavest. 

Če živiš v okolju, kjer je glavna vrednota redna služba in nikakor ne moreš pozabiti tistega stavka izpred 22.-tih let, tik preden sem nastopila svojo prvo službo: “Bodi tiho in delaj kot ti rečejo”, sem res si šestega aprila letos, ko sem oddala v službi odpoved, res veliko upala. Ampak vse v vesolju se je moralo poklopiti, da sem z vero vase, zaupanjem, brez izgovorov naredila korak in rekla HVALA redni službi v javni upravi.  

Zapis “Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja” sem si dala na prvo stran te spletne strani in vsakič znova, ko sem jo odprla me je spomnil na to. Velikokrat sem bila jezna na svojo neodločenost in sama sebe spraševala, kdaj bo pravi trenutek. In če sploh bo prišel pravi trenutek. 

Ob vseh zdravstvenih težavah, ki so me spremljale od lanskega poletja dalje, telo me je resno opozarjalo, da je potrebno spremeniti vse: okolje, delo, misli, negativne energije in se znebiti vseh vampirjev. Ko ti postane vse jasno in se sprašuješ samo še o tem, zakaj se tako dolgo sprašuješ, kaj bodo drugi rekli  in kaj bodo mislili, se moraš odločiti zase. Na svet se vsak rodi sam (ob pomoči mame seveda in včasih zdravnikov in babic), živi sicer ne sam, vendar, ko se znajdeš v težavah in bolezni, hitro spoznaš, kdo je in kdo ni, ter na koncu, ne glede na to, kaj si komu nudil, dal, koliko potrpel in pretrpel, umreš sam, ti postane jasno, da je vsak sam odgovoren za lastno srečo in nesrečo. 

Da vera in prepričanje nista prišla sama od sebe. Vsa leta, ko je večina prebila ob gledanju televizije, zabavah, piknikih, sem sama pridno delala in se izobraževala. Hodila na delavnice in spoznala ljudi z različnimi nazori, pogledi, vrednotami. Iskrene, poštene in tiste, ki so čisto nasprotje tega; nepošteni, neiskreni, tipično slovensko zavistni in zahrbtni. 

Požrla sem vse očitke, da sem slaba mama, ker vem, da nisem. Imam dva krasna in samostojna otroka, ki to zagotovo ne bi bila, če bi jima tekala za petami in jima stregla na vsakem koraku ter bila vedno in povsod na razpolago. In hvaležna sem za to. 

Osnovno šolo sem že naredila in je zdaj čas, da jo naredita otroka. Časi od takrat do danes so se res spremenili, ampak so se povsod. Na vseh področjih. In še se bodo. Ljudje se bodo morali naučiti spet prevzemati odgovornost za svoja dejanja, navaditi se, da so spremembe postale del našega vsakdanjika in da gre vse še hitreje kot je šlo pred 10-timi leti. Pa če nam je prav ali ne. 

Sama sem v zadnjih treh letih to dobro spoznala na svoji koži. Če dobro pogledam, delala po dva delavnika, ampak vem zakaj. In čas je prehitro tekel. 

Zadnje leto sem se borila sama s seboj, ko je bilo potrebno zjutraj ob 5 vstati in  se peljati v Ljubljano. Večkrat sem se morala prav ščipati, da sem lahko pripeljala v službo in popoldne domov. Ja, vem, da je moje telo doživelo izgorelost in splošno izčrpanost, ker je bilo nenehno v stresu na različnih področjih. Premalo spanja je naredilo piko na i. 

Mesec marec je mesec, ko imam rojstni dan in očitno je mesec, ko se pri meni dogajajo velike odločitve in začetki ter konci. Letos in lani so bile temu energije še posebej naklonjene. In izkoristila sem jih. 

V lanskem letu sem naredila nove temelje na vseh področjih in letos samo nadaljujem z zidavo. A za vsako tako stvar je potrebnih veliko priprav. Tisti, ki ste zidali hiše, veste, kaj to pomeni. In tako je tudi v življenju samem. Če zidaš na trhlih temeljih, hiša ne bo trdno stala. Vsak vetrič jo zamaje, kaj šele, ko pride vihar ali potres. Takrat se vidi, kakšni so temelji. 

Naša življenja velikokrat gradimo na trhlih tleh samo zato, da preživimo, večina pa jih neha živeti že pri 30 – 40. letih. Žalostno je, da se ta starostna meja vsako leto znižuje. Kam pa sodiš ti? Si na svetu, da živiš ali samo, da preživiš? 

Stopi iz cone udobja in začni živeti zdaj, v tem trenutku, tako, da boš ti srečen in ne vsi naokoli, sam pa ne. 

Imamo samo eno življenje. 

 

Znanja vam nihče ne more vzeti

Znanja vam nihče ne more vzeti, pa tudi obdavčiti ne. Močna misel. Ste kdaj razmišljali tako o njem?

V teh dneh potekajo informativni dnevi za srednje šole. Poslušam srbi staršev, ki ne vedo ali bi poslušali želje otrok ali sebe. Želje otrok? Koliko otrok ima sploh želje in kakšne? Živimo v turbulentnem času izjemnih sprememb na tehnološkem področju, posledično pa tudi na duševnem in psihičnem počutju posameznikov. 

Sama se srečujem z nešteto izzivi, že davno nazaj pa sem govorila na glas, da prihaja čas vseživljenjskega učenja. Končala sem srednjo šolo in zaradi osebnih razlogov šla v službo, ki je prišla sama od sebe. Morda bo kdo rekel, da se zafrkavam. Pa ne. S svojim trdim delom v srednji šoli sem si zaslužila zaupanje svoje razredničarke, katero so vprašali, kdo ne gre redno študirati in bi lahko prišel v službo čimprej. Bila sem povabljena na razgovor in s službo bi lahko začela naslednji dan. A na koncu sem si izborila tudi 14 dni dopusta ali bolje rečeno počitnic, po končani srednji šoli, pri 19.letih. Vmes sem se vpisala ob delu na ekonomsko fakulteto, ki je imela predavanja v Novem mestu. Nikoli nisem razmišljala, da ta pot ni prava, da bom prikrajšana za študijska leta preživeta v prestolnici. Ne, ta pot ni bila namenjena meni. Služila sem denar, študirala, obiskovala Folklorno društvo Kres, bila aktivna pri mladinskemu društvu na Trebelnem, pa še kaj se je našlo vmes. 

                                                              

Študija me je bilo zaradi raznih govoric o profesorjih seveda strah. Pa da se vrnem najprej v srednjo šolo še za trenutek. Obiskovala sem Srednjo ekonomsko šolo v Novem mestu, smer ekonomski tehnik, ki je takrat (danes mi ni poznano) slovela po izjemno zahtevnih profesorjih in tudi znanju, ki ga je dala. Samo znanje takrat niti ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da so nam predhodniki vcepili strah pred določenimi profesorji, da smo se jih bali kot hudič križa in se bali vsake njihove ure. Na koncu sem vedno sama spoznala, da je strah bil popolnoma neupravičen in vcepljen v glavo ali celo vse pore našega telesa. 

Ta strah se je prenesel tudi na fakulteto in kot nalašč je bil prvi predmet tak, da naj bi imel itak srečo, da ga narediš, ker je profesor metal izpite v zrak in kar je ostalo v rokah, so pač imeli srečo, da so naredili. Seveda sem prepričana, da temu ni bilo tako, a vsi, ki so mislili, da znajo, pa niso in so padli, so tako menili. Ko sem sama sebe prepričala, da so to navadne laži in začela bolj verjeti vase, sem začela opravljati izpite še drugje po Sloveniji z željo, da študij čimprej končam. Uspelo mi je. V enem tednu sem bila sposobna opraviti celo po 3 izpite v različnih krajih Slovenije. In seveda študij končala bistveno prej, kot sošolci, s katerimi smo prvič prestopli prag fakultete. Nekateri ga še danes niso. Vse se da z vero vase in svoje sposobnosti. 

Toda, koliko današnjih staršev verjame vase in svoje otroke? Koliko staršev podpira otroke pri njihovih željah? Če smo namreč starši dobri opazovalci vidimo, v katero smer našega otroka vleče. Lahko si še tako želimo, da bi bil pravnik, on pa je po duši strojnik. Ali pa, da bi bil športnik in uspešen reprezentant, on pa še žoge ne vrže pravilno in ga telovadba sploh ne zanima. Bolj ga silimo v to, bolj je nesrečen. In mi z njim. 

Bili so časi starejših generacij, ko je človek doštudiral, oddelal svojih 40 ali manj zahtevanih let do upokojitve, danes so ti časi minili. Doštudiramo eno, potem pa opravljamo dela, ki so razne mešanice različnih poklicev. Ti časi bodo še turbulentnejši. Popolnoma logično bo postalo, da poleg klasičnega izobraževanja, naredimo vzporedno ali kasneje še kakšno specifično izobraževanje ali tečaje. Velikokrat se izkaže, da ko narediš neko šolo in začneš opravljati neko delo ugotoviš, da si na celi črti brcnil v temo. Pa ni nobene katastrofe. Padeš, se nekaj iz tega naučiš, in greš dalje. Ne glede na okolico, na njihova zastarela prepričanja. Tisti, ki smo v toku sprememb, nekatere spremembe težko dohajamo in dojemamo, kaj šele večina tistih ljudi, ki imajo še kar plašnice na glavi. 

Tako, da, otroci pogumno povejte svoje želje na glas, ozirajte se že zgodaj naokoli, opazujte, raziskujte, bodite radovedni in sledite svojemu srcu. In če vam starši rečejo, da oni pa že vedo? Vztrajajte, a ne obupajte, če v tem trenutku oni zmagajo. Sprejmite to, da tako to mora biti. Ker je tako namenjeno. Vaš čas bo prišel, če ne boste obupali ter boste pogumni in pozitivni.  

Sama se kljub končanemu podiplomskemu izobraževanju, nadpovprečno dobri službi, nenehno izobražujem na različnih področjih in vem, da bo vedno tako. Super mi je, ko tako spoznavam različne, več ali manj pozitivne ljudi, ki vedo, kaj želijo v življenju, ki rastejo osebnostno in finančno. Zato smao pogumno v nove izzive. 

 

 

 

Inventura leta, ki se izteka

Beremo, da je bilo leto 2017 izjemno energetsko intenzivno in kot takega sem ga doživljala tudi sama. Pravzaprav se je vse začelo že v drugi polovici leta 2016 z določenimi intuitivnimi prebliski in uvidi, ki so se v letu 2017 samo še nadaljevali. Še bolj intenzivno. Na trenutke sem imela občutek, da me bo raztrgalo na drobne koščke in me predalo vesolju. 

Trgalo in drobilo je na osebnem področju, na področju kariere so se tudi začele dogajati korenite spremembe. Vprašanj, kaj hočem dati svetu, čemu sploh sem bila poslana na Zemljo, kakšen je moj namen, so bila in so še na dnevnem redu. 

Ogromno časa sem vložila v izobraževanje na področju finančne pismenosti, interneta, facebooka, postavila sem si svojo spletno stran, napisala kar nekaj odmevnih in manj odmevnih člankov na spletni strani www.preberite.si in www.firbec.si ter delala globoke vpoglede vase in osebnostno rastla. 

Začela sem se poslušati in iskati svoj ZAKAJ. 

 

Spoznala sem, da ima vsaka oseba v mojem življenju svoj namen. Nekateri so bili in so še z mano zaradi lekcij, ki jih potrebuje moja duša, nekateri zato, da me naučijo, spet drugi, da se počutim živo, da lahko izražam svoje talente in nadarjenost, spet drugi, da me ustavijo, ko in če je treba. 

Nekoč sem bila zaradi negativnih oseb žalostna, jezna tudi danes sem še, ampak danes se na ta čustva odzovem drugače, jih predelam, se vprašam, zakaj sem se tako počutila, čemu je neka reakcija služila, kaj se iz tega lahko naučim. Ob vseh prebranih knjigah, meditacijah, srečanjih s podobnimi ljudmi, sem začela osebnostno delati premike, ki me notranje bogatijo. Naučila sem se najti notranji mir, čeprav sem včasih kot vihar. Znam se umiriti, ko je videti, da me bo razgnalo in znam se postaviti zase. Ne še vedno, pa vendar sem s prehojeno potjo na tem področju izjemno zadovoljna. 

 

Pomembno je, da damo svoje občutke ven. Da se veselimo, ko je čas za veselje in da jočemo, ko je čas za jok, da prebutamo kakšno vrečo, ko smo jezni. Ali pa gremo preprosto na sprehod v naravo, gozd, objamemo kakšno drevo, ki raste tam samo za nas. Izbira je naša.  Pomembno je dati ven, kar nas teži. Nakopičena in neizražena čustva v naših organih puščajo neprijetne posledice, ki se slej kot prej pokažejo v obliki resne bolezni. 

Opazila sem, morda sedaj te stvari opazim še bolj, da se o težavah, neprijetnih situacijah neradi pogovarjamo. Nimamo sogovornika v sorodstvu, med prijatelji, partnerji. Marsikdo je bil čustveno, psihično ali fizično zlorabljen, ko je o svojih težavah spregovoril na glas. Velikokrat je šlo za zanikanje s sogovornikove strani, ko mi potrebujemo samo nekoga, da nas posluša. Da nas sliši. Da smo slišani. O naših čustvih in občutkih lahko pravzaprav sodimo samo sami, ker se mi tako počutimo, ne more tega početi nekdo namesto nas. 

                                                                                                              

Ob prehodu starega leta v novo ni časa samo za lepe želje. Jaz sem se letos odločila, da se tokrat prvič res iskreno in takole pisno zahvalim. 

Hvala vsem, ki ste mi stali ob strani,  ko sem bila popolnoma na tleh. 

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas za pogovor in mi pomagali olajšati težko breme. 

Hvala vsem, ki ste delali z mano in širili pozitivno energijo. 

Hvala vsem, ki ste mi lagali, saj ste pokazali vrednost resnice.

Hvala vsem, ki ste me prizadeli, saj ste me  naučili premagati bolečino. 

Hvala vsem, ki ste pozabili name, saj ste me naučili, da v samoti poiščem moč in da se naučim živeti sama s sabo. 

Hvala vsem, ki niste verjeli vame, saj ste mi podarili moč, s katero lahko premikam gore.

Hvala vsem, ki ste izdali in zlorabili moje občutke ter mi pomagali, da sem se zbudila. 

Hvala vsem, ki ste mi povzročali bolečino, saj ste mi pokazali moje močne strani, mojo vzdržljivost. 

Hvala vsem, ki ste me izkoriščali in prevarali, saj me učite, kako ostati čustveno hladna. 

Hvala vsem, ki ste zapravili moje zaupanje, saj ste me naredili previdnejšega. 

Hvala vsem, ki ste se smejali in se še smejete mojim ciljem in sanjam, saj me delate še bolj ambiciozno. 

Kar me ne ubije, me ojača. 

 

V letu 2018 pa vam želim iz srca vse dobro na vseh področjih

in iščite ter najdite svoj ZAKAJ bi nekaj spremenili ali pa ohranili, če s te s tistim zadovoljni. 

 

 

 

 

Izgorelost

Izgorelost

Si neprestano v delu in si ne vzameš časa zase? Ne veš, kaj je to dopust? Si nerad priznaš, da si deloholik? Potem si na poti, da doživiš adrenalno izgorelost.

Ko se ne moremo več zbrati in se spomniti, kaj smo počeli nekaj min ali ur nazaj, pomeni, da nas je začelo zdravje počasi opozarjati na to, telo potrebuje počitek. Ljudje, ki se jim to lahko zgodi, to sami težko opazijo ali si priznajo. Ker si enostavno ne vzamejo časa za to. Ker si ne vzamejo časa za meditacijo. Za sprehod po naravi. Za karkoli, kar imajo srčno radi in kar jih notranje pomiri.

Nobena bolezen ne nastane od sedaj. Ta trenutek. Vedno je že prej nekaj spremljajočih simptomov, ob katerih pa samo zamahnemo z roko in si rečemo: “Saj bo.” Kdaj že?

 

Naša telo je čudovita “tovarna”, kjer vlada totalen red, vse dokler z njim delamo kot z otrokom. Torej poskrbimo zanj, saj je eno in edino.

 

Imejmo se radi, bodimo hvaležni za malenkosti, bodimo optimistični in vrnilo se nam bo.

 

 

Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš.

Si se zjutraj zbudil/a dobre ali slabe volje? Te je težka klada tlačila nazaj v posteljo ali si se kot sulica pognal/a iz postelje, šel/šla v kopalnico, se pogledal/a v ogledalo in si rekel/a :” Hvala, da sem!” “Rad/a se imam.” “Kako sem lep/a”.

Ste kdaj pomislili na to, da naša jutranja občutja vplivajo na naše celodnevno počutje? Ko sem začela o tem zavestno razmišljati, sem se poskušala že v postelji naravnati na pozitivno stran, čeprav sem vedela, da me čaka naporen dan. In ko si zjutraj naravnaš naša občutja na: “Danes bo šlo vse kot po maslu. Danes bom vse uredila tako, da bo zame dobro.”, se to začne uresničevati. In ko se kaj v tistem trenutku ne reši, kot sem sama pričakovala, se je čez čas že pokazalo, da se je moralo rešiti tako kot se je.

“Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš.” Mandy Hale

Naše telo ima rado jutranjo rutino, ki si jo sami zroganiziramo kot nam najbolj paše. A kaj, ko večina vstane zadnji trenutek, se hitro obleče, poje svoj zajtrk ali pa tudi ne, morda spije kavo in pokadi cigaret ali dva in že letimo v nov dan. Vse delamo hitro, brez zavedanja samega sebe. Raztreščeni kot smo navsezgodaj, se nam seveda dogajajo razne nesreče, malenkosti, ki nas samo počasi opozarjajo, da je treba tempo upočasniti. Mi se na vse te nerodnosti sicer požvižgamo, dokler se enega dne ne začne prižigati oranžna luč, telo nas začne opozarjati in če ga ignoriramo in delamo še vedno stvari na enak način, se prižge tudi rdeča luč. 

 

Vidite, kam merim? Za trenutek se ustavimo. Vsak dan. In si vzemimo čas zase. Da se ozavestimo. Da ozavestimo naše misli, naše želje, naše videnje. Da globoko zadihamo. Se predihamo. Da opazimo list, ki je spremenil barvo na drevesu in ki ga je vetrič ravnokar odtrgal. Da se zazremo v daljavo, v gozd in opazimo, kako se srna sprehaja z mladičem, mu kaže pot in način preživetja. In tam mimo teče zajec. 🙂 

 

Potrebne so spremembe v naših življenjih. Sprememba pa se začne pri nas samih. Če nismo zadovoljni s tem, kar imamo in smo že poskusili kaj narediti, potem smo naredili stvari po starem. V coni udobja. Isti način našega delovanja, bo dal iste rezultate. To pomeni, iti iz cone udobja. Se podučiti, kako delujejo ljudje, ki imajo, kar si mi želimo zase. Pa naj si bo to denar, srečno partnerstvo, ljubezen, ljubeče odnose, so zadovoljni v službi, imajo po naši oceni pridne otroke, itd. Če ozavestimo spremembo, bomo začeli tudi delovati tako, da bomo spremembo dosegli. Začeli se bomo spreminjati. In drugi bodo to opazili. Pri tem je pomembno, da se ne ustrašimo, ko nam nekdo reče: “Pa kaj se s tabo dogaja? Tako si drugačen!” Ne podlezite skušnjavi in se zaradi negativnega prizvoka takih izjav vrnete na stara pota. Ker na to, da se boste na poti spremembe spotikali in večkrat padli, morate že pred začetkom vzeti v zakup. To sodi zraven. 

Ali recimo, da vas prijatelj povabi na zabavo, ti pa imaš že davno organizirano neko delavnico, za katero veš, da bo zelo koristna zate. Prijatelju se zahvali za povabilo in se mu opraviči, da te ne bo. Pravi prijatelji razumejo, tisti, ki ne razumejo, ne sodijo več v vašo družbo. To bodo spoznali sami. Pomembna je naša naravnanost. Naš fokus! Da trdno stojimo na začrtani poti in ji samo sledimo. Za podporo pa najdi dobrega svetovalca, pravega prijatelja, znanca, nekoga, ki te brezpogojno podpira in ti želi srečo. Zapomnite si, rastete samo takrat, ko vam ni udobno, ko je zoprno in ko si večkrat rečete, ali mi je res tega treba? Se spomnite otročka, ki se prvič poskuša postaviti na noge? Kolikokrat poskusi?! Kdo prej obupa? Otrok si je v svoji mali glavici postavil jasen cilj: Hoditi hočem kot hodi moja mama, oče, brat, sestra, dedek, babica in …samo gasa. Vstane, pade, vstane, pade, vstane, pade. In končno zares mu uspe narediti celo par korakov. Spomnim se svojih otrok, ko sta poskušala. Kakšna sreča. Kakšen iskren nasmeh. 

 

 

 

Nikoli ne reci nikoli

Se je tudi vam že zgodilo, da ste kdaj rekli: “Tega pa nikoli ne bom jedel/naredil.” in pride dan, ko začne v vas tleti močna želja, da storite ravno tisto, kar v preteklosti ne bi NIKOLI. 🙂

Meni se je v letu 2016 zgodilo več takih stvari. Sploh druga polovica leta je bila prelomna. V meni je dokončno dozorela odločitev po spremembi in od takrat dalje k meni prihajajo novi ljudje, nekateri pa so enostavno odšli ali odhajajo.