Življenje je težko. Dajmo malo pojamrati.

Življenje je težko. Že roditi se je težko. Če ne veste, vprašajte svojo mamo. Nekateri ste se za to, da ste ugledali luč sveta, borili več ur, morda celo dni. Ja, marsikateri mami je težko o tem govoriti. Nič ne de. Večina mam pravi, da bi to dogajanje v življenju raje čimprej pozabila. In zanimivo je, da ko stisneš tisto malo kepico k sebi,  res pozabiš na težke minute ali ure, če so že bili. Sreča in veselje sta močnejša od bolečine in prestanega trpljenja. Vztrajale smo in bile za to nagrajene. 

Težko je hoditi tudi  v šolo. Kdo ima na šolo prijetne spomine? Zjutraj smo morali zgodaj vstajati. Učiteljice so bile sitne, pa toliko se je bilo za učiti. Vse nam je bilo brez veze. Učitelji so nas namenoma zafrkavali. Se spomiš? Imaš tudi ti podobne spomine? Ampak, meni je bilo hoditi v šolo super. Čeprav se v tem trenutku spominjam ure, ko sem zaradi slabe volje učitelja, stala pol ure pred tablo in me je spraševal vse živo. Vprašanja se niso navezovala na snov, pač pa na življenje samo. Vem, da so bila prezahtevna za mojo starost in izkušnje o življenju, ampak po še skoraj 30.-letih se tiste ure spomnim, drugih pa ravno ne. In iskreno, v šolo sem res rada hodila. Zaradi prijateljev, učiteljev, snovi, zabave, telovadbe, vse je bilo za fajn. 

Težko se je bilo odločiti, kam iti v srednjo šolo. Bo šel sošolec, s katerim sva najboljša prijatelja na isto šolo, da bova dva, da ne bom prepuščen vsem ostalim, ki bodo zijali vame in me spraševali, me ogledovali? V dvoje je lažje, se lažje skrijem, da me ne opazijo. Seveda je po enem tednu  čisto vseeno ali smo šli sami ali nas je šlo več sošolcev, ker smo se že navadili na novo situacijo. Pa pri vsakem predmetu drug učitelj. Eni prijazni, drugi avtoritativni, eni pošteni, drugi ne. Krivice se dogajajo na vsakem trenutku. Ali pa je to samo naše dojemanje določenih situacij. Življenje je res težko. 

Nekaterim se je grozno zjutraj zbujati, če niste jutranji tip. O, groza. Pa hoditi v službo, ki vas ne izpolnjuje in za katero niste dovolj plačani. Če si priznate ali ne, je danes sistem narejen tako, da večina dobiva uradno minimalno plačo. Država zato dobi tudi manj prispevkov in davkov, posledično je v državi manj denarja. Seveda pa nekateri na ta račun bogatijo. Pa tudi država je zelo negospodarna in netransparetna. S tujim denarjem je lahko razmetavati. In imamo začaran krog. Povprečen človek si mora že skoraj kredit vzeti, da lahko pelje družino na enotedenski dopust. Seveda pa po drugi strani (nevede ali iz navade) nameni kar zajeten kupček denarja za cigarete in neskončno dolge in pogoste kave ali piva v bližnjih ali daljnih lokalih, kjer se zbira s podobno mislečimi. Vsi jamrajo in počutijo se bolje. Super, saj gre tudi njemu slabo tako kot njemu. Ja, no, kaj čmo. Pa se pelje mimo “bivši” kolega z novim avtomobilom višjega cenovnega razreda in ta dva se samo spogledata in blekneta : “Ziher se ukvarja z drogo ali pa nekaj šverca. V šoli se ni dobro učil, bil pa je dober v matematiki in tehniki. Zdaj pa cele dneve samo naokoli, pa najmanj dvakrat gre na morje in to ne na Hrvaško, ampak v Grčijo, na Kanarske otoke, pozimi smučat v Italijo. Ziher je en mafijoza.” Takole poteka marsikateri “prijateljski čvek” v lokalih, s katerimi si ljudje lajšajo svojo ranjeno dušo in menijo, da jim bo lažje. Pa jim je res? Nevoščljivost in vloga žrtve sta najnižji vibraciji, ki seveda ne prinašata nič dobrega. 

Sploh, ker nihče od njiju v resnici ne ve, da gre danes za uspešnega podjetnika, ki zaposluje kar lepo število ljudi. Seveda noben od njiju tudi ne ve, da je ta ista oseba pred parimi leti garala cele dneve in iskala možnosti, da si je ustvarila, kar si je. Ne, ne gre za bogataša, ki je to postal zaradi vez in poznanstev ali celo političnih koristi. Bil je garač, ki si par let ni hotel privoščiti dopusta. Zaradi želje po lastnem podjetju, na njega niti pomislil ni. Imel je en sam cilj. Zgraditi si podjetje, zaposliti ljudi, ki bodo delali za njega in si zgraditi svobodo, ki bo njega zadovoljevala. Seveda je za tak podvig potrebno delati. Nič ne pade z neba, ampak tega prijateljčka seveda takrat nista opazila. Takrat sta imela v lokalu kakšno drugo žrtev. 

Življenje je težko. Dajmo malo jamrati, pa bo lažje. 

Svobodo vsak tretira po svoje. Enemu predstavlja že to, da lahko počne kar ga veseli, pa tudi če ne zasluži veliko, spet drugemu to, da pol leta preživi na potovanju. Pomembno je, da slediti sebi in počneta, kar ju veseli. 

Enim je res vse težko. 

Tu ne bom nadaljevala…. ker meni je živeti lepo. Kljub vsem preizkušnjam. Živela bi 1000 let ne glede na lekcije, ki bi mi jih življenje namenilo. Toliko sem jih že premagala. Vem, da lahko prav vsako.

Že celo dopoldne hodim brez modrčka

Že celo dopoldne hodim brez modrčka, čeprav tisti, ki me poznajo vedo, da je moje oprsje kar razkošno. Narava je že vedela, zakaj se je tako odločila. 

Definitivno sem bila ena tistih mladostnic, ki je svoje prsi v osnovni šoli in še kasneje poskušala skriti, saj so bile bistveno večje kot so jih imele vrstnice. Še danes se spomnim, kako sem se zvijala v dve gubi, ko me je kdo pogledal ali kaj komentiral. K sreči nisem imela neke hude negativne izkušnje, a pogledi so bili velikokrat neprijetni. Zelo hitro je košarica A postajala B, kasneje C, no danes po dveh dobro nahranjenih dojenčkih ostaja na veličastni D. Seveda vsaka oblika košarice ni primerna, zato mi sedaj nikar ne pošiljajte nedrčkov domov, da se ne naredi prevelika zaloga neuporabnega perila. 

Vsaka ženska si mora namreč najti pravilno in ustrezno obliko modrčka, ki mora biti funkcionalen, prsi mora dobro držati, po drugi strani pa mora čez obleko izgledati lepo. Tiste z manjšimi prsmi počnejo vse mogoče, da bi izgledalo bolj bujno, ampak o tej temi ne bo danes govora.

Tiste ženske z večjimi prsmi poskušamo vse živo, da bi bogatsvo izgledalo kot je treba. Problem so prevelike bradavičke, ki zahtevajo podložene nedrčke, da se ne vidi, kolikokrat nas “zebe” ali pa jih na vsak način poskušamo malo optično zmanjšati z različnimi oblikami nedrčkov, ki so danes na trgu. 

Definitivno najlepše prsi naredijo nedrčki s kostjo, ki pa imajo eno veliko pomanjkljivost, da onemogočajo pretok limfe in ostalih tekočin na tem predelu. Zastajanje teh tekočin v daljšem časovnem obdobju lahko predstavlja resno grožnjo za zdravje naših prsi. Zdravniki sicer govorijo o samopregledovanju le-teh, da ob zaznavi zatrdlin takoj odreagiramo, malokateri zdravnik pa pove, kaj je potrebno narediti za preventivo. 

Prsa so tudi skladišča vseh zastalih čustev. In če smo pretežno srečne in vesele celo življenje, to rade pokažemo. A življenje ni samo to. Velikokrat smo jezne, žalostne, nesrečne, se počutimo ujete in takrat svojih čustev ne pokažemo v celoti, jih ne predelamo, ampak se skladiščijo tudi na tem predelu. Počasi začnemo povešati ramena, s čimer še dodatno blokiramo to področje. 

Prsa morajo biti svobodna definitivno ponoči, ko spimo. Vendar pa takrat samo počivamo in se na tem področju ne dogaja razmigavanje, da bi pospešili nekaj, kar je tam morda že zastalo. Tisto kratko razmigavanje, ki ste ga morda dobili ob branju teh vrstic zagotovo ni dovolj in je samo majhen delček, ki je tudi nujno potreben.

Moja zatrdlina na področju prsi me vsake toliko časa resno opomne, da delim svojo izkušnjo in poglede o tem drage bralke naprej. Bralci pa spodbujajte svoje drage ženske okoli sebe, da skrbijo za svoje prsi. Ne samo zaradi erotičnega naboja, ki ga vidite v njih, ampak v prvi vrsti zaradi lastnega zdravja. Zdrava in zadovoljna ženska bo lahko poskrbela tudi za zadovoljstvo moškega. 

Odlična izbira in priložnost, da damo prsim svobodo, je zagotovo dan, ko smo doma in se odločimo za pospravljanje stanovanja. Takrat je akcije z rokami ogromno in takrat se področje ramen in prsnega koša še posebej razmiga. Limfne tekočina in kri bosta poskrbeli, da bodo prsi tudi od znotraj dobile to kar rabijo, obenem pa se bo izločilo tisto, kar ne potrebujejo. In teh odpadnih snovi je res ogromno. Po taki “terapiji” se boste tudi same počutile bolj svobodne, še posebej če boste okoli prsi naredile nekaj osmic z rokami in se jim zahvalile, da so zdrave. 

Tiste, ki menite, da imate preveč povešene in zaradi tega ne želite hoditi brez, kar je velikokrat izgovor, da tega ne naredimo, pa še en namig. Ravno takšno svobodno razmigavanje bo poskrbelo, da bodo prsi postale bolj čvrste in ne še bolj povešene, kar zmotno mislite

Za lastno zdravje in počutje smo v prvi vrsti odgovorne same. Kot tudi, če smo zadovoljne in zadovoljene, zato čuvajte svoj zaklad, ki da malim otročkom vrhunsko hrano za preživetje, tistim malo večjim pa občutek zadovoljstva in duševno hrano. 

 

 

Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja

“Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja”, je bil stavek, ki je vladal moji zavesti dolgo časa in še dlje je rabil, da je zašel in prevzel tudi mojo podzavest. 

Če živiš v okolju, kjer je glavna vrednota redna služba in nikakor ne moreš pozabiti tistega stavka izpred 22.-tih let, tik preden sem nastopila svojo prvo službo: “Bodi tiho in delaj kot ti rečejo”, sem res si šestega aprila letos, ko sem oddala v službi odpoved, res veliko upala. Ampak vse v vesolju se je moralo poklopiti, da sem z vero vase, zaupanjem, brez izgovorov naredila korak in rekla HVALA redni službi v javni upravi.  

Zapis “Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja” sem si dala na prvo stran te spletne strani in vsakič znova, ko sem jo odprla me je spomnil na to. Velikokrat sem bila jezna na svojo neodločenost in sama sebe spraševala, kdaj bo pravi trenutek. In če sploh bo prišel pravi trenutek. 

Ob vseh zdravstvenih težavah, ki so me spremljale od lanskega poletja dalje, telo me je resno opozarjalo, da je potrebno spremeniti vse: okolje, delo, misli, negativne energije in se znebiti vseh vampirjev. Ko ti postane vse jasno in se sprašuješ samo še o tem, zakaj se tako dolgo sprašuješ, kaj bodo drugi rekli  in kaj bodo mislili, se moraš odločiti zase. Na svet se vsak rodi sam (ob pomoči mame seveda in včasih zdravnikov in babic), živi sicer ne sam, vendar, ko se znajdeš v težavah in bolezni, hitro spoznaš, kdo je in kdo ni, ter na koncu, ne glede na to, kaj si komu nudil, dal, koliko potrpel in pretrpel, umreš sam, ti postane jasno, da je vsak sam odgovoren za lastno srečo in nesrečo. 

Da vera in prepričanje nista prišla sama od sebe. Vsa leta, ko je večina prebila ob gledanju televizije, zabavah, piknikih, sem sama pridno delala in se izobraževala. Hodila na delavnice in spoznala ljudi z različnimi nazori, pogledi, vrednotami. Iskrene, poštene in tiste, ki so čisto nasprotje tega; nepošteni, neiskreni, tipično slovensko zavistni in zahrbtni. 

Požrla sem vse očitke, da sem slaba mama, ker vem, da nisem. Imam dva krasna in samostojna otroka, ki to zagotovo ne bi bila, če bi jima tekala za petami in jima stregla na vsakem koraku ter bila vedno in povsod na razpolago. In hvaležna sem za to. 

Osnovno šolo sem že naredila in je zdaj čas, da jo naredita otroka. Časi od takrat do danes so se res spremenili, ampak so se povsod. Na vseh področjih. In še se bodo. Ljudje se bodo morali naučiti spet prevzemati odgovornost za svoja dejanja, navaditi se, da so spremembe postale del našega vsakdanjika in da gre vse še hitreje kot je šlo pred 10-timi leti. Pa če nam je prav ali ne. 

Sama sem v zadnjih treh letih to dobro spoznala na svoji koži. Če dobro pogledam, delala po dva delavnika, ampak vem zakaj. In čas je prehitro tekel. 

Zadnje leto sem se borila sama s seboj, ko je bilo potrebno zjutraj ob 5 vstati in  se peljati v Ljubljano. Večkrat sem se morala prav ščipati, da sem lahko pripeljala v službo in popoldne domov. Ja, vem, da je moje telo doživelo izgorelost in splošno izčrpanost, ker je bilo nenehno v stresu na različnih področjih. Premalo spanja je naredilo piko na i. 

Mesec marec je mesec, ko imam rojstni dan in očitno je mesec, ko se pri meni dogajajo velike odločitve in začetki ter konci. Letos in lani so bile temu energije še posebej naklonjene. In izkoristila sem jih. 

V lanskem letu sem naredila nove temelje na vseh področjih in letos samo nadaljujem z zidavo. A za vsako tako stvar je potrebnih veliko priprav. Tisti, ki ste zidali hiše, veste, kaj to pomeni. In tako je tudi v življenju samem. Če zidaš na trhlih temeljih, hiša ne bo trdno stala. Vsak vetrič jo zamaje, kaj šele, ko pride vihar ali potres. Takrat se vidi, kakšni so temelji. 

Naša življenja velikokrat gradimo na trhlih tleh samo zato, da preživimo, večina pa jih neha živeti že pri 30 – 40. letih. Žalostno je, da se ta starostna meja vsako leto znižuje. Kam pa sodiš ti? Si na svetu, da živiš ali samo, da preživiš? 

Stopi iz cone udobja in začni živeti zdaj, v tem trenutku, tako, da boš ti srečen in ne vsi naokoli, sam pa ne. 

Imamo samo eno življenje. 

 

Sreča je moja izbira

Sreča je  postala moja izbira. Ker sem tako želela in ker sem po naravi optimistka. 

Moje življenjske lekcije in sreča gresta težko z roko v roki, saj je bilo preveč potočenih solza, preveč žalostnih dni, preveč dni, ko sem se smilila sama sebi in ko sem bila sama in osamljena. Ko sem govorila, pa nisem bila slišana. 

Spomnim se dni, ko sem se kake tri leta nazaj pogledala v ogledalo in se zgrozila podobi v njem. Počutila sem se staro 60 – 70 let, bolele so me noge, v prsih me je stiskalo in v želodcu zvijalo. Ustni in očesni kotički povešeni, gube so kazale bistveno več let kot jih kazala moja osebna izkaznica. Groza! Kaj se dogaja? 

Kolikokrat me je tiščalo v trebuhu, pa čeprav nisem jedla cel dan. To ni normalno. Spoznanje. Zavedanje. Imaš dva mala otroka. Rabita te, ti pa sebe uničuješ. Ko sem bila mlajša, sem si vedno govorila, da jima bom dala boljše otroštvo, kot sem ga imela sama. Toda, če boš tako nadaljevala, te bosta izgubila. To nisi ti. To ni tvoje poslanstvo. Ti si srečna oseba, z urejeno družino. Hmm. Bog, kaj res? Kaj je šlo v tej formuli narobe? Kdo je prekrižal  načrte? Stresel nek čuden prašek? 

Najtežje je pogledati resnici v oči. Lažje se je ukvarjati z drugimi, hoditi po lokalih in jamrati. E, tu pa nekaj ne gre z mojim poslanstvom skupaj. Po lokalih nisem nikoli rada hodila in jamrala ali še huje opravljala. ja, krivila sem na trenutke druge za lastno nezadovoljstvo in nesrečo, a to preprosto nehala. 

Za lastno srečo smo odgovorni samo sami. Kako gledamo na stvari in kako se počutimo ob besedah, dejanjih drugih. Ko postaneš dovolj močan ali močnejši od ljudi, ki ti želijo škodovati ali te celo uničiti, se nekaj časa ti ljudje še trudijo škodovati tebi, počasi pa jim začneš to moč odvzemat. Manjkrat ko se pustiš sprovocirat, močnejši si. Oni pa vsak dan šibkejši. Šibkejši. 

Ob spremembah, ki jih narediš, se seveda zamenjajo tudi ljudje okoli tebe. Ali se spremenijo ali pa preprosto odidejo in pridejo drugi. Ki delujejo na podobnem energijskem, mentalnem in duhovnem nivoju. Ljudje pridejo in odidejo. Ljudje si radi lastimo druge, pa vendar nismo nikogaršnja last. Rodili smo se staršem, ki smo jih izbrali, čeprav se zdi, da so oni izbrali nas. Rodili, da skupaj predelamo kakšno nepredelano lekcijo. In tudi jaz sem rodila otroka, s katerimi bom rastla in oni z mano. 

Ko pride dan, ko se začnem smiliti sama sebi, se včasih zjočem. Ja, veliko jočem. In še več sem v preteklosti. Od žalosti, jeze, obupa, redko od veselja. Danes sem hvaležna za vse te solze. Ker so me držale pokonci. Ker sem zaradi njih živa. Ker sem preživela. In ker sem se iz njih in zaradi njih ogromno naučila. Na to obdobje ne gledam več kot na svoj poraz, svojo majhnost. To se je preprosto moralo zgoditi in dogajati. Da si danes upam na glas izraziti svoje mnenje, svoje stališče, svoje izkušnje in da si ne dovolim več, da mi drugi vsiljujejo svoj prav. Ker to je njihova resnica, ne moja. In ker si dovolim, da ljudje pridejo v moje življenje in da tudi odidejo iz njega. Ne borim se več za ljubezen, spoštovanje, pripadnost. Preprosto ljubim, živim, ljudje pridejo, odidejo. Pa kaj! Ne lastim si nikogar. Poskušam v ljudeh najti pozitivno. Poskušam jim pokazati pot. Pot iz teme, iz krize. Ampak vsak, čisto vsak, si mora najprej svetlobo želeti. Včasih sem vztrajala, jim svetovala in si kradla čas za take, ki samo navzven izražajo željo, da se spremenijo, danes pa, dobrodošli vsi, ki rabite, da vas brcam v rit, če to rabite, če rabite spodbudo. Tisti pa, ki bi samo pili mojo energijo, pa naredite ovinek ali dva okoli mene. 

Zakaj vam to pravim? Ker vsaka sprememba je težka. Ljudje jih ne maramo. Vendar, če imaš suport, pomoč, svetovalca ali coacha je vse lažje. Sama sem to prepozno ugotovila. Vedno je bilo škoda denarja, ker ga nisem imela na razpolago v obilju. Če si želiš hitrejšo spremembo, je podpora nujna. Če je nimaš v partnerju, družini, si poišči coacha. Ampak vedi COACH NI KAVČ, za spremembo in srečo je treba trdo delati. 

 

 

 

Ne zmorem več! Dovolj imam!

Ne zmorem več! je vpilo vse znotraj mene, a um je vztrajal. Moraš! Če ne boš, kaj se bodo mislili o tebi. Rabim počitek. Rabim spanje, je govoril del mene. Drugi del pa: Kaj pa si bodo mislili o tebi! Kako ne zmoreš? Vedno si zmogla. Nekako že. Ti sploh nisi pomembna. Pomembno je, kaj bodo drugi rekli. 

Leta in leta sem vsako bolezen, ki me ni do konca položila v posteljo, prebolela stoje. Hodila v službo, vozila otroka v vrtec. Dopust sem imela za to, da sem v miru naredila kakšen kontrolni preventivni pregled pri zdravniku ali obisk frizerja. Če se je dalo, da nihče ni vedel, da imam dopust. Kot da to ni moja pravica. Kot da tega ne smem. Ob tem se nikoli nisem počutila OK, ampak sem imela vedno slabo vest, tist čuden pekoč občutek v želodcu, da si ne zaslužim. 

Ko sem prišla iz službe, me moja dva navihana otroka nista pustila, da se preoblečem in v miru pojem kosila, saj sta se vendar naspala v vrtcu in sta bila na vrhuncu moči. Škrata :). Tekla sta direktno proti glavni cesti, kjer sta imela kup peska zraven in se igrala. In ja. Večna borba, da se morata najprej preobleči, pa mamica tudi, pol bo pa akcija. Ja, lepi spomini. Naporni. A za njih sem neskončno hvaležna. Takrat se mi je mešalo, ker nisem imela kontrole nad vsem, kar se dogaja, predvsem zaradi neskončne utrujenosti. Večno blefiranje, da je vse OK, čeprav vsakemu razumnemu človeku, poudarek je na razumnemu, da jasno vedeti, da tako ne gre v nedogled. Tistih par ur spanja ponoči, ki ponavadi niti ni bilo v enem kosu ter celodnevna dirka. Vsako telo ima omejitve. Moje zdrži ogromno in zato sem mu neskončno hvaležna. 

Dokler otroka nista postala osnovnošolca in toliko samostojna, da ni bilo treba ves čas paziti na njuno varnost, nisem imela časa razmišljati, kaj se mi pravzaprav dogaja. V meni se je kopičila jeza, strah in obup. Začela sem iskati rešitve na različnih področjih. V službi so bile čudne razmere in odnosi, doma še bolj turobno vzdušje, ki sta ga rezala samo otroški smeh ali jok. Večina odnosov zaigranih, druženja iz navade ali ker se spodobi. Nobene sprostitve, ki jo telo nujno potrebuje. Nobene nedelje ali vikenda frej, da daš možgane na off. Samo dajmo in gremo. Počitek ni za nas. 

Zgodbo razumejo tisti, ki imajo podobne izkušnje. Tisti, ki se nismo znali ali se še ne znate postaviti zase. 

Telo je čudovit stroj, ki sem ga preučevala ob rojstvu otrok. Kako iz neke male pikice oz. pikic, nastane taka umetnina. Tako usklajeno, prepleteno med sabo, pa ga ponavadi preučujemo samo navzven. Ali sem velik, majhen, pa kako velik trebuh imam, pa ali imam prevelika ali premajhna prsa,  ali imam tisto sočno ritko, za katero se bodo fantje ozirali, da ne govorim, s kakšnimi težavami se ubadajo fantje. S tem, kar naj bi drugi ljudje opazili navzven. Toda, ljudje največkrat opazijo energijo in druge lastnosti. 

Nam pa je pomembna zunanjost. Toda ali je res? Ko zbolimo, igra zunanjost le redko kakršnokoli vlogo. Skoraj vedno je porušen naš notranji sistem. In tega najbolj prizadenemo z našim načinom življenja, neustrezno prehrano, s premalo gibanja, z našim razmišljanjem, s stresom, ki ga ne znamo krotiti in si ne znamo vzeti časa zase, za sprostitev, za meditacijo. 

Moje telo je dolgo prenašalo vse to, dokler. Dokler se ni začelo upirati na različne načine. S slabim počutjem, z bolečinami v mečih, da smo posumili celo na možnost tromboze, pa z neobičajnimi zatrdlinami v prsih, zaradi katerih sem opravila izjemno boleče punkcije, ki na mojo srečo niso pokazale nič resnega, pa bolečine v mišicah na sploh. Šele takrat sem sebi rekla: Dovolj imam. Tako ne zmorem več in začela početi stvari, ki me veselijo. Se začela družiti z ljudmi, ki mi dajejo energijo, voljo, zagon in ne kradejo. Ko se druženja, poslovna ali privatna, ne znajo nehati in četudi so poredka, so tista pristna in me bogatijo. 

Se sprašujete ali je bila sprememba lahka? Ne, ni bila. To je dolgotrajen proces. Korak za korakom. Ampak, vse se začne s prvim korakom. Korakom, ko rečeš: Tega ne rabim več, to mi ne služi. In si izbereš drugo pot. 

 

 

 

 

 

Alkohol, hvala ti!

Alkohol, hvaležna sem ti. Alkohol, nisem več jezna nate! 

Najbrž se marsikdo sprašuje, če se mi je malo zmešalo, sploh tisti, ki se s to nadlogo srečujete sami ali pa živite v okolju, kjer je doma alkohol vladar. Ko se vpije, ko je vse narobe, ko prevladuje jeza eden na drugega, ko se pretepa vse po vrsti, mož ženo ali partnerico, žena moža, oče ženo in otroke, ti pa le neusmiljeno jočejo in se stiskajo v kot ali pod kovter, se skrijejo na podstrešje, in počakajo, da nevihta mine. Marsikateri pobegne od doma in poišče varno zavetje pri sosedih, prijateljih, marsikateri, sploh večji, pa odtavajo neznano kam in se za njih razpišejo iskalne akcije. Seveda je branje in poslušanje takih zgodb neprijetno, stiska nas pri srcu in se sprašujejo, zakaj se to dogaja. A že v naslednjem trenutku, si rečemo, to se me ne tiče, to ne sodi k meni, imam svojih problemov dovolj, ne bom se ukvarjal še z drugimi. Nikoli o alkoholu nisem razmišljala s hvaležnostjo. V svojih člankih sem že opisala svoje težko otroštvo in mladost, kjer je vladal alkohol. In nanj sem bila neskončno jezna. Kolikokrat bi kantico z vinom polila, pa je nisem upala. Nekaj me je vedno zadrževalo. Nekaj globljega. Do njega sem imela tiho spoštovanje. Moji dragi osebi je namreč dal tisto, kar ji ni mogel dati partner, ne otroka, da o starših, ki so na tej črti v tem primeru popolnoma pogoreli, sploh ne govorim. Lahko, da so dali, kolikor so takrat znali ali zmogli, ampak vedno je čas za kakšen popravek. Če si to seveda priznaš. Ljubi Ego.

 

Ko je prevladal v naši hiši, sem bila tako zelo besna nanj, a sem ga tolerirala. A ga Ti tudi? Veš, zakaj ga toleriraš in ali veš, zakaj si ga poslužuješ? Ti pomaga prebroditi žalost, ki te duši, da komaj dihaš? Ti blaži jezo na starše, partnerja, na stresno službo? Te rešuje iz vseh dolgov, ki jih imaš? 

Ko se pogovarjam o alkoholu, me vsak najprej vpraša, ali piješ, ali si bila kdaj pijana? Eni mi rečejo: “Ne začni- to imaš v genih!” Drugi spet, ti imaš bolan odnos do alkohola! Hm. Kateri ima prav? Jaz vem zase in poznam mejo. Z veseljem nazdravim, več pa moje telo ne potrebuje. Občutek sprostitve najdem na popolnoma drugačen način in res nikoli za zabavo in svoje dobro počutje nisem potrebovala alkohola. K sreči je bila moja mladostniška družba odlična v tem pogledu, saj se je sicer pilo, ampak res nikoli ni nihče recimo pobruhal avta ali počel neumnosti, se pretepal. Vedno se je tisti, ki je vozil, držal dogovora in tisti večer ni pil. Hvaležna. 

Pred kratkim sem se pogovarjala z nekim gospodom, ki mi je rekel: “Bodi hvaležna alkoholu.” V tistem trenutku sem mislila, da ni normalen. Kaj mu ni jasno! Komaj zadržujem solze, ki same stečejo po licu ob misli na tiste čase. Na čase, ki so tako predolgo trajali in ki bi lahko v kakšnem drugem času in kraju pustili popolnoma drugačne spomine. Pojma nima, koliko žalosti in gorja mi je alkohol vsa leta povzročal. Kako mi lahko reče, kaj takšnega?! Vendar mi je kasneje ob analizi njegovih besed postajalo čedalje bolj jasno, da je verjetno ta oseba preživela samo zaradi alkohola. V njem je utapljala vso žalost in bolečino, ko ni bilo nikogar (beri mame, očeta, partnerja), ki bi jo potolažil, ki bi jo poslušal, ki bi ji ponudil ramo, na kateri bi se lahko zjokala. 

Reče mi: “Reci na glas: Hvaležna sem alkoholu. Hvaležna, da je oseba zaradi njega preživela. ” Seveda besede dobijo popolnoma drug smisel, ko jih izrečeš na glas. Ko pomisliš, kaj bi lahko bilo, če ga ne bi bilo. 

Začnejo mi teči solze po licih. V sebi čutim neznosno bolečino in žalost. Sem bila krivična, da sem tako čutila? Da sem sovražila. Da sem bila jezna. Drugače takrat nisem znala niti vedela. A dovolila sem si iskati odgovore na mnoga vprašanja. 

Alkohol je v slovenskih domovih vse prevečkrat prisoten, je dovoljena folklora. V prazničnih dneh okoli novega leta, ki naj bi bili eden lepših v letu, smo brali o pijanih otrocih. O tistih, ki so morali poiskati zdravniško pomoč. Koliko je takih, ki se napijejo, pa jih nihče ne odpelje k zdravniku? 

Razmišljamo kot Slovenci kdaj, zakaj toliko posegamo po alkoholu? Iz osamljenosti, žalosti, brezupa, občutka hlapčevstva, nemoči? Poseganje po odvisnostih kaže skoraj vedno na našo nemoč, na to, da si tega ne priznamo, ker nas je strah pred zavrnitvijo. Zakaj se ga recimo fantje (tudi punce) napijejo, če ga punca zavrne? Od veselja ali žalosti, ker je doživel zavrnitev, ki jo je najbrž velikokrat že doma, pri starših in spet doživlja tiste neprijetne občutke, ko začuti bolečino v želodcu, jetrih? 

Da smo si na jasnem. Pretiranega pitja alkohola ne bom nikoli tolerirala. Želim pa s tem zapisom osvetliti drugo plat, da se poišče in odpravi vzrok.  Ponavadi ni slaba tista oseba, ki pije, ker da pitje postane navada, je prej nekje obstajal nek drug  bistveno globlji razlog, ki ga ta oseba ni bila zmožna odpraviti. Danes je pravi trenutek za nov začetek.  

Družinska prtljaga

Ste kdaj pomislili, da je morda za vaše današnje tegobe kriva družinska prtljaga, ki se prenaša iz roda v rod? 

Družinska prtljaga so nakopičena negativna čustva, izkušnje, lekcije naših predhodnih generacij, ki so bila iz leta v leto, iz generacije v generacijo nerazčiščena, nepredelana in niso dočakala svoje zadovoljitve ali zadostitve, da bi se nehala prenašati naprej. 

Zagotovo je družinska prtljaga tudi pozitivna, samo takrat smo vsi srečni, zadovoljni, ne rabimo se spraševati, zakaj se nam to nenehno dogaja. In takrat pravzaprav težko govorimo o prtljagi ali nekem bremenu sploh. 

Zakaj v moje življenje prihajajo takšni ljudje, ki mi pravzaprav ne koristijo in ne pomagajo?  Zakaj v moje življenje ne pride partner, kot ga zaslužim? Zakaj imam nič prijazen odnos z mamo, ki na trenutke spominja celo na to, da sploh nismo v sorodu? Spet drudi, zakaj je moja mama tako zaščitniška do mene in sploh ne dovoli, da imam partnerja. Zakaj očetu ni mar za svoje otroke? Zakaj beži pred odgovornostjo skrbi za njih? 

                                                             

S koliko takimi zakaji ste se srečali že v življenju? Lahko posežejo tudi na področja kot so denar. Vseskozi delam kot črnc, radi rečemo, pa mi nič ne ostane, ali pa imam polno neplačnikov, ki mi ne plačujejo mojih računov. Denar mi kar spolzi skozi roke. 

Ste kdaj pomislili, da za to vi sploh niste odgovorni, ampak imajo s tem opraviti vaše predhodne generacije ter da sami pravzaprav samo prejemate njihove lekcije? 

Sama sem bila vedno zelo realna, nisem verjela ne v duhove, ne v vero kot tako, ne v posmrtno življenje. Seveda so me moje osebne lekcije začele močno napeljevati na pot duhovnosti, meditacij, alternativnih metod zdravljenja, reikija. In dojemanje nekaterih stvari se je zelo spremenilo. 

Naše bolezni na fizičnem nivoju so največkrat posledica vzrokov na duševnem in psihičnem nivoju in če ne bomo odpravili vzroka naših težav na tem nivoju, bomo lahko bolezni na fizičnem nivoju samo blažili z različnimi tabletkami, ki še dodatno bremenijo naša jetra, ledvice,  njihovi negativni delci pa se naselijo v vse pore našega telesa. 

Dolga leta sem se spraševala, zakaj jaz in zakaj se to vse meni dogaja? Zakaj se ne požvižgam na stvari in ljudi, ampak me prizadanejo dejanja, besede. Ja, ljudje mi pravijo, da nikoli tega nisem pokazala. Seveda nisem. Vedela sem, da so nekateri ljudje pokvarjeni, tudi bližnji. Da privoščijo slabo, saj se s tem tolažijo, da je morda njim pa vseeno malo bolje kot njej. Značilna slovenska foušija in privoščljivost. Žal še kako velja v Sloveniji  rek: “Če meni crkne krava, naj sosedu dve.” Pa kaj boš tamrala, sem velikokrat slišala. Nič ti ne manjka. Itak. Vsi vedo vse, samo ti sam ne. Samo ti sam ne smeš pokazati svojih občutij. 

Vedela sem, da sem sposobna najti odgovore na ta vprašanja in lekcije, ki mi jih življenje ponuja. Vedela sem, da ni rešitev ne alkohol, ne droga. In odgovori so začeli počasi prihajati. Sicer so za to res rabili dobrih 35 let, ampak prihajati so začeli. 

Skozi meditacijo sem imela izkušnjo se vrniti v prejšnje življenje. Koliko dela me še čaka?! Neverjetna izkušnja. Veliko vzorcev iz preteklosti, ki so me zadrževala v preteklosti in mi niso dala kril, da poletim, sem predelala.

Pred kratkim pa sem se srečala še s terapevtsko metodo Postavitev družine, katero res že nestrpno pričakujem, saj verjamem, da bom dobila še nekaj prepotrebnih odgovorov. Za tale zapis je pa pravzaprav kriva knjiga z naslovom Odložimo bremena družinske prtljage, katero toplo priporočam vsem, ki se srečujete z različnimi izzivi, ki vas tarejo ali morijo. Lahko gre za nepojasnjene bolezni vaših bližnjih, za katere uradna medicina nikakor ne najde odgovora, lahko gre za odnos z vašim partnerjem, otroci ali starši.  Prepričana sem, da se vam bodo nakazali odgovori.  In morda je to začetek reševanja vaših nepojasnjenih situacij, nesrečnih okoliščin ali pa pika na i vsem metodam, ki ste jih že dali skozi. 

 

 

 

Znanja vam nihče ne more vzeti

Znanja vam nihče ne more vzeti, pa tudi obdavčiti ne. Močna misel. Ste kdaj razmišljali tako o njem?

V teh dneh potekajo informativni dnevi za srednje šole. Poslušam srbi staršev, ki ne vedo ali bi poslušali želje otrok ali sebe. Želje otrok? Koliko otrok ima sploh želje in kakšne? Živimo v turbulentnem času izjemnih sprememb na tehnološkem področju, posledično pa tudi na duševnem in psihičnem počutju posameznikov. 

Sama se srečujem z nešteto izzivi, že davno nazaj pa sem govorila na glas, da prihaja čas vseživljenjskega učenja. Končala sem srednjo šolo in zaradi osebnih razlogov šla v službo, ki je prišla sama od sebe. Morda bo kdo rekel, da se zafrkavam. Pa ne. S svojim trdim delom v srednji šoli sem si zaslužila zaupanje svoje razredničarke, katero so vprašali, kdo ne gre redno študirati in bi lahko prišel v službo čimprej. Bila sem povabljena na razgovor in s službo bi lahko začela naslednji dan. A na koncu sem si izborila tudi 14 dni dopusta ali bolje rečeno počitnic, po končani srednji šoli, pri 19.letih. Vmes sem se vpisala ob delu na ekonomsko fakulteto, ki je imela predavanja v Novem mestu. Nikoli nisem razmišljala, da ta pot ni prava, da bom prikrajšana za študijska leta preživeta v prestolnici. Ne, ta pot ni bila namenjena meni. Služila sem denar, študirala, obiskovala Folklorno društvo Kres, bila aktivna pri mladinskemu društvu na Trebelnem, pa še kaj se je našlo vmes. 

                                                              

Študija me je bilo zaradi raznih govoric o profesorjih seveda strah. Pa da se vrnem najprej v srednjo šolo še za trenutek. Obiskovala sem Srednjo ekonomsko šolo v Novem mestu, smer ekonomski tehnik, ki je takrat (danes mi ni poznano) slovela po izjemno zahtevnih profesorjih in tudi znanju, ki ga je dala. Samo znanje takrat niti ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da so nam predhodniki vcepili strah pred določenimi profesorji, da smo se jih bali kot hudič križa in se bali vsake njihove ure. Na koncu sem vedno sama spoznala, da je strah bil popolnoma neupravičen in vcepljen v glavo ali celo vse pore našega telesa. 

Ta strah se je prenesel tudi na fakulteto in kot nalašč je bil prvi predmet tak, da naj bi imel itak srečo, da ga narediš, ker je profesor metal izpite v zrak in kar je ostalo v rokah, so pač imeli srečo, da so naredili. Seveda sem prepričana, da temu ni bilo tako, a vsi, ki so mislili, da znajo, pa niso in so padli, so tako menili. Ko sem sama sebe prepričala, da so to navadne laži in začela bolj verjeti vase, sem začela opravljati izpite še drugje po Sloveniji z željo, da študij čimprej končam. Uspelo mi je. V enem tednu sem bila sposobna opraviti celo po 3 izpite v različnih krajih Slovenije. In seveda študij končala bistveno prej, kot sošolci, s katerimi smo prvič prestopli prag fakultete. Nekateri ga še danes niso. Vse se da z vero vase in svoje sposobnosti. 

Toda, koliko današnjih staršev verjame vase in svoje otroke? Koliko staršev podpira otroke pri njihovih željah? Če smo namreč starši dobri opazovalci vidimo, v katero smer našega otroka vleče. Lahko si še tako želimo, da bi bil pravnik, on pa je po duši strojnik. Ali pa, da bi bil športnik in uspešen reprezentant, on pa še žoge ne vrže pravilno in ga telovadba sploh ne zanima. Bolj ga silimo v to, bolj je nesrečen. In mi z njim. 

Bili so časi starejših generacij, ko je človek doštudiral, oddelal svojih 40 ali manj zahtevanih let do upokojitve, danes so ti časi minili. Doštudiramo eno, potem pa opravljamo dela, ki so razne mešanice različnih poklicev. Ti časi bodo še turbulentnejši. Popolnoma logično bo postalo, da poleg klasičnega izobraževanja, naredimo vzporedno ali kasneje še kakšno specifično izobraževanje ali tečaje. Velikokrat se izkaže, da ko narediš neko šolo in začneš opravljati neko delo ugotoviš, da si na celi črti brcnil v temo. Pa ni nobene katastrofe. Padeš, se nekaj iz tega naučiš, in greš dalje. Ne glede na okolico, na njihova zastarela prepričanja. Tisti, ki smo v toku sprememb, nekatere spremembe težko dohajamo in dojemamo, kaj šele večina tistih ljudi, ki imajo še kar plašnice na glavi. 

Tako, da, otroci pogumno povejte svoje želje na glas, ozirajte se že zgodaj naokoli, opazujte, raziskujte, bodite radovedni in sledite svojemu srcu. In če vam starši rečejo, da oni pa že vedo? Vztrajajte, a ne obupajte, če v tem trenutku oni zmagajo. Sprejmite to, da tako to mora biti. Ker je tako namenjeno. Vaš čas bo prišel, če ne boste obupali ter boste pogumni in pozitivni.  

Sama se kljub končanemu podiplomskemu izobraževanju, nadpovprečno dobri službi, nenehno izobražujem na različnih področjih in vem, da bo vedno tako. Super mi je, ko tako spoznavam različne, več ali manj pozitivne ljudi, ki vedo, kaj želijo v življenju, ki rastejo osebnostno in finančno. Zato smao pogumno v nove izzive. 

 

 

 

Kdo sem? Kam sodim?

Kdo sem? Kam sodim? Si postaviš, kdaj ta vprašanja? Kaj lahko izgubiš, ko si čustveno na dnu? Pravzaprav nič, razen samega sebe. Vedno znova tečeš isti krog, na isti način in vedno je rezultat isti, pričakuješ pa drugačen rezultat. Občutek ni prijeten. Počutiš se izgubljenega. 

Otroci ponavadi prevzamejo krivdo za nerazumevanje in nespoštovanje med starši nase. Tudi sama sem jo. Mislila sem, da če bom pridna, bo pa drugače. Oči in mami se bosta imela rada. Ali če bom v šoli dobivala petice. Ja, to bo gotovo pomagalo. Ampak ni. Krog je bil vedno isti. Vedno vzhičenost, upanje, ko sta se pogovarjala normalno, ko sem imela občutek, da gre vendarle na bolje in silno razočaranje, ko je bil spet ogenj v strehi. Otroci mislimo, da smo mi krivi in odgovorni za počutje drugih, sploh nam najbližnjih, mamice in očita. 

                       

Danes vem, da je takih zgodb ogromno, vendar malo tistih ljudi, ki si o tem upajo na glas spregovoriti. Sama sem doživela ogromno ponižanj, če sem se komu zaupala. Zato me to ne preseneča.

Nekega dne sem iz obupa napisala zdravnici moje mame pismo, da naj ji pomaga, ker je čisto preveč posegala po alkoholu. Z njim je utapljala svojo žalost, grenkobo, ki jo je kot otrok, dekle in nenazadnje žena doživljala s strani svojih bližnjih. Ponavadi se take zadeve prenašajo iz generacije v generacijo, če se ena vmes ne najde, ki želi zadeve presekati in opraviti s t.i. karmo. 

Upala in verjela sem, da bo pa vsaj osebni zdravnik lahko pomagal, ker je to njegova dolžnost in pravica. Da mu je mar za zdravje svojih pacientov. Kaj misliš, da je sledilo? Ta zdravnica je poiskala mene (nisem bila njena pacientka) in mi lepo razložila, kaj lahko storim sama. Jaz, ki sem do takrat poskusila vse mogoče. Se trudila na vse kriplje. Skrbela za brata in velikokrat gospodinjstvo. Počutila sem se skrajno nemočno in ponižano, da pravzaprav v taki situaciji nimaš nikogar, ki bi ti dejansko moral pomagati. Pa si lahko mladoleten otrok ali pa starejši. Če si zasvojeni ne bo sam priznal, da je zasvojen in se sam odločil za zdravljenje ali da si poišče pomoč, tega namesto njega tudi z usmeritvami ne bo naredil nihče. 

Od takrat je preteklo že nekaj časa, bolečina pa privre na dan vsakič znova, ko preberem ali slišim o pijanih starših, da ne govorim o mladostnikih in tem, da je danes opijanje legalna folklora v družbi, ki je tolerirana vse dokler se ne zgodi najhujše. Takrat pa smo vsi pametni. Kje so tu centri za socialno delo, psihologi po šolah, ki bi prepoznavali stiske otrok in jim pomagali. Vsi si zatiskajo oči. Popolnoma smo izgubili sebe. 

Vsa tehnologija, ki ji žal ni mogoče ubežati, nas dela še bolj osamljene in nemočne. Sploh ne vemo, kdo pravzaprav smo in kam sodimo. 

Vedno želimo ugajati drugim, družbi, pa v službi, pa staršem, otrkom, partnerju, ki smo ga komaj dobili, zaradi prilagajanju njemu pa izgubili sebe, svoje želje, svoje vrednote, svoje želje. 

Na zunaj je bilo videti, da se imam rada. Poskušala sem biti urejena, na zunaj. Toda, v meni je bivala praznina. Ker sem za ceno, da bi bilo drugim prav in da bi drugim ugajala, popolnoma pozabila nase. 

Zaradi tega nisem bila nič bolj spoštovana. Nič bolj cenjena. Nasprotno. Zaradi občutka dolžnosti, dokazovanja, da zmorem, sem vedno naredila vse za druge, ki tega niso znali ne videti, še manj ceniti. A glej ga zlomka, kaj meniš, da se je zgodilo, ko sem recimo zbolela?  

Nekega dne, sploh ne tako dolgo nazaj, sem se resno pogledala v ogledalo in zagledala tam od žalosti, obupa, jeze utrujen obraz, ki ni kazal dejansko mojih let, pač pa precej več. V vsaki gubi posebej sem videla sebe, svojo žalost, solze, ki so ničkolikokrat tekle po tem obrazu. Ničkolikokrat sem si rekla: Nikoli več solz! Pa so spet privrele na že tako utrujem obraz, da so vsaj malo olajšale breme z ranjene duše in srca. 

Od tistega dne dalje sem si začela vsak dan znova ponavljati: Imam se rada. In to večkrat na dan. Na obraz sem si začela risati iskren nasmeh zaradi sebe in ne drugih. Začela sem si zaupati in verjeti, da bom našla sebe in da bo še vse uredu. 

Velikokrat sem čutila negotovost, strah pred kakšno odločitvijo, ker sem podvomila v pravilnost mojih občutkov in dejanj. Toda, kdo ve bolje od mene same, kaj je prav za mene. Na trenutke sem šla z glavo skozi zid in sprejela dejstvo, da ni pomembno, komu bom ugajala in tudi to, da nikoli ne moreš biti vsem všeč. Nehala sem se truditi za druge na vse pretege in poslušala sebe. 

Začela sem bolj jasno ločevati, da za tiste, ki zame ne bi prestopili male lužice, ne preplavam morja, kar sem do takrat počela. Ponujala svojo pomoč in  rešitev, še preden so na glas prosili zanjo. Ker sem jaz vedela in čutila, da jo rabijo in mi jo ni bilo problem dati. 

Počela sem to, kar bi si želela, da bi drugi naredili zame, ko sem bila izgubljena mladenka, ki ni vedela, kako naj pomagam svoji materi in nenazadnje očetu. Ker spoznanje, da za tvojo bolečino ve cel svet, pa ti nihče ne ponudi pomoči ali ti ne ponudi rame, na kateri bi se zjokal, je čustveno izjemno naporno, ki pušča ne malo posledic. 

 

 

 

 

 

 

Samo objemi me

Samo objemi me, sem prosila v mislih čisto prevečkat.  Potrebujem objem. Kako tega ne razumeš, ne vidiš? Oči so milo prosile, a na drugi strani to ni bilo videno in opaženo. V bistvu se danes ne spomnim prav nobenega objema, ki bi ga bila deležna. Še stiska roke ne ob praznovanju rojstnih dni ali drugih praznikov. 

Bil je eden tistih dni, ko se je vsega nabralo. Najstniška leta, obveznosti v šoli, strah pred neuspehom v šoli, kljub samim peticam ali štiricam. Kaj bi si pravzaprav še lahko želela, pa moji starši tudi. Sama sem imela vedno občutek, da nikoli ni dovolj. Da nikoli nisem dovolj dobra. Lahko je bilo vse postorjeno, petice v šoli, kuhano, pospravljeno. Če ni bila prava luna na nebu in prave energije v zraku, je bilo vse narobe.

Takrat sem se najraje zaprla v sobo in prosila angele in še koga, da pospravi vso negativno energijo iz naše hiše. Naj pride čimprej noč in utrujenost, da bo v hiši zavladala tišina. In mir. Noro. Spomini na tiste čase so boleči, da parajo srce in dušo. Kolikokrat priteče solza na oko zaradi neizpolnjenih hrepenečih želja po bližini, toplini iz otroštva. Koliko neprespanih noči in posledično utrujenih dni je za mano. Želela pa sem si samo en objem. Eno varno zavetje, kjer se zjočeš, ko to rabiš. 

                                                           

Vse se je začelo v ranem otroštvu, ko vsak mladiček potrebuje toplo zavetje mame, staršev, neskončno crkljanje in objeme, ki tako dobro denejo. Ki tako toplo pobožajo nežno otroško dušo in si to zapomni za vse življenje. No, moja duša in telo spominov na objeme in poljube, crklanja nimata. Jih ne moreta imeti. 

Z leti sem se naučila oprostiti, sprejeti, da mi je bilo dano pravzaprav toliko, kolikor so takrat znali, vedeli, razumeli. Nikogar ne obsojam več. Ne krivim ne staršev, ne starih staršev, ne tet in stricev. Nikogar. Vsak da, kolikor zmore in zna. Mojo pot in usodo za nazaj ne more spremeniti nihče. To je bilo. To je preteklost. Iz nje sem se naučila, da je pravzaprav vse odvisno samo od mene. Kot otrok tega ne veš.  V časih, ko še knjig ni bilo, kaj šele interneta, si pač ne moreš pomagati s slednjim. Bolečina je rasla, je ostajala in se večala. Podala sem se v delo, folkloro, študij ob delu, vse da zapolnim praznino, obenem pa dokazujem sebi in staršem, da sem uredu, da sem sposobna, da znam poskrbeti zase. V upanju, da bo opaženo. Ampak ni bilo. Tako sem delala še bolj. Se trudila še bolj. Ampak rezultat je bil vedno isti. Nisem bila ne videna ne slišana. Ves ta manjko ne more nihče nadoknaditi. Iskala sem veze, kjer bi mi to nadomestili. A je ne najdeš, ker si sam neozdravljen. Ker peveč pričakuješ. Ker mi je bilo logično, da mi to pa sedaj v vezi pripada. Seveda temu ni tako. Pričakovanja od drugih so hudič. Če so neizpolnjena, sledi grozno razočaranje in nemalokrat je z vsakim neizpolnjenim pričakovanjem, zadeva samo še slabša. 

Če pogledam svoja otroka, ki sta bila vsa poljubčkana v neskončnokrat, dokler sta mi seveda to pustila, danes pa samo na njuno željo več ali manj, sem kot mama čutila res noro potrebo, da jima to dam. Morda še toliko večjo, ker sama tega nisem bila deležna. En sam objem. Eno tiho zavetje, kjer je vse uredu, kjer nič ne boli, pa četudi boli, kjer lahko zjočeš svoje skrivne in javne bolečine. 

Marsikomu se zdi to nenevadno, celo smešno. Predvsem tistim, ki ste  to imeli in je to samoumevno. Nič hudega. Ta zgodba ni namenjena vam. Vem pa, da je objemov in toplih stiskov odobravanj danes bistveno manj kot jih družba prikazuje. Večina navzven kaže srečo, zadovoljstvo, kako je vse super in fajn, a v resnici ni. 

Vsi tisti, ki pogrešate objeme, svetujem, da si pomagate sami tako, da se večkrat na dan objamete sami preko ramen. Enostavno objameš samega sebe. Kako pomirjujoče je. Ponavljajte večkrat na dan, sleherni dan. Srečno.

 

 

Inventura leta, ki se izteka

Beremo, da je bilo leto 2017 izjemno energetsko intenzivno in kot takega sem ga doživljala tudi sama. Pravzaprav se je vse začelo že v drugi polovici leta 2016 z določenimi intuitivnimi prebliski in uvidi, ki so se v letu 2017 samo še nadaljevali. Še bolj intenzivno. Na trenutke sem imela občutek, da me bo raztrgalo na drobne koščke in me predalo vesolju. 

Trgalo in drobilo je na osebnem področju, na področju kariere so se tudi začele dogajati korenite spremembe. Vprašanj, kaj hočem dati svetu, čemu sploh sem bila poslana na Zemljo, kakšen je moj namen, so bila in so še na dnevnem redu. 

Ogromno časa sem vložila v izobraževanje na področju finančne pismenosti, interneta, facebooka, postavila sem si svojo spletno stran, napisala kar nekaj odmevnih in manj odmevnih člankov na spletni strani www.preberite.si in www.firbec.si ter delala globoke vpoglede vase in osebnostno rastla. 

Začela sem se poslušati in iskati svoj ZAKAJ. 

 

Spoznala sem, da ima vsaka oseba v mojem življenju svoj namen. Nekateri so bili in so še z mano zaradi lekcij, ki jih potrebuje moja duša, nekateri zato, da me naučijo, spet drugi, da se počutim živo, da lahko izražam svoje talente in nadarjenost, spet drugi, da me ustavijo, ko in če je treba. 

Nekoč sem bila zaradi negativnih oseb žalostna, jezna tudi danes sem še, ampak danes se na ta čustva odzovem drugače, jih predelam, se vprašam, zakaj sem se tako počutila, čemu je neka reakcija služila, kaj se iz tega lahko naučim. Ob vseh prebranih knjigah, meditacijah, srečanjih s podobnimi ljudmi, sem začela osebnostno delati premike, ki me notranje bogatijo. Naučila sem se najti notranji mir, čeprav sem včasih kot vihar. Znam se umiriti, ko je videti, da me bo razgnalo in znam se postaviti zase. Ne še vedno, pa vendar sem s prehojeno potjo na tem področju izjemno zadovoljna. 

 

Pomembno je, da damo svoje občutke ven. Da se veselimo, ko je čas za veselje in da jočemo, ko je čas za jok, da prebutamo kakšno vrečo, ko smo jezni. Ali pa gremo preprosto na sprehod v naravo, gozd, objamemo kakšno drevo, ki raste tam samo za nas. Izbira je naša.  Pomembno je dati ven, kar nas teži. Nakopičena in neizražena čustva v naših organih puščajo neprijetne posledice, ki se slej kot prej pokažejo v obliki resne bolezni. 

Opazila sem, morda sedaj te stvari opazim še bolj, da se o težavah, neprijetnih situacijah neradi pogovarjamo. Nimamo sogovornika v sorodstvu, med prijatelji, partnerji. Marsikdo je bil čustveno, psihično ali fizično zlorabljen, ko je o svojih težavah spregovoril na glas. Velikokrat je šlo za zanikanje s sogovornikove strani, ko mi potrebujemo samo nekoga, da nas posluša. Da nas sliši. Da smo slišani. O naših čustvih in občutkih lahko pravzaprav sodimo samo sami, ker se mi tako počutimo, ne more tega početi nekdo namesto nas. 

                                                                                                              

Ob prehodu starega leta v novo ni časa samo za lepe želje. Jaz sem se letos odločila, da se tokrat prvič res iskreno in takole pisno zahvalim. 

Hvala vsem, ki ste mi stali ob strani,  ko sem bila popolnoma na tleh. 

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas za pogovor in mi pomagali olajšati težko breme. 

Hvala vsem, ki ste delali z mano in širili pozitivno energijo. 

Hvala vsem, ki ste mi lagali, saj ste pokazali vrednost resnice.

Hvala vsem, ki ste me prizadeli, saj ste me  naučili premagati bolečino. 

Hvala vsem, ki ste pozabili name, saj ste me naučili, da v samoti poiščem moč in da se naučim živeti sama s sabo. 

Hvala vsem, ki niste verjeli vame, saj ste mi podarili moč, s katero lahko premikam gore.

Hvala vsem, ki ste izdali in zlorabili moje občutke ter mi pomagali, da sem se zbudila. 

Hvala vsem, ki ste mi povzročali bolečino, saj ste mi pokazali moje močne strani, mojo vzdržljivost. 

Hvala vsem, ki ste me izkoriščali in prevarali, saj me učite, kako ostati čustveno hladna. 

Hvala vsem, ki ste zapravili moje zaupanje, saj ste me naredili previdnejšega. 

Hvala vsem, ki ste se smejali in se še smejete mojim ciljem in sanjam, saj me delate še bolj ambiciozno. 

Kar me ne ubije, me ojača. 

 

V letu 2018 pa vam želim iz srca vse dobro na vseh področjih

in iščite ter najdite svoj ZAKAJ bi nekaj spremenili ali pa ohranili, če s te s tistim zadovoljni. 

 

 

 

 

Priznam, da me je bilo strah

 

Strah, osamljenost, preplašenost, nesamozavest, nesamostojnost, jamranje, prevelika samokritičnost so danes izjemno pogosti občutki. O njih tako neradi govorimo. Tako fino se je hvaliti.  Družbeni in gospodarski razvoj je šel neverjetno hitro naprej. Na razpolago imamo polno informacij. Vsi mislijo, da vse vedo. Pa vendar se ljudje nismo počutili bolj osamljeni in sami kot prav danes, kljub poplavi vse mogoče tehnologije, ki obljublja rešitev vseh vaših težav. Če gremo danes v lokal, kino, gledališče, celo k maši opazimo, da ljudje brskamo po telefonih.  Tako kot jaz priznam tu pred vsemi, da to počnem. Prepogosto. Vem, da je nevljudno. Nespoštljivo. Priznam. Tukaj in zdaj.

Ni izgovor, je pa dejstvo, da sem zaradi pomanjkanja časa izkoristila vsak trenutek, da sem se kaj naučila, kaj koristnega prebrala. To ni bilo kar neko tipkanje in iskanje, kar seveda ne upravičuje dejstva, da sem to počela pred Teboj. Namesto, da bi se ukvarjala s Tabo in Te poslušala.

Priznam. Tukaj in zdaj. Nič ni narobe, če priznaš. Če priznaš, da te je strah. Če priznaš, da si ne upaš. Če priznaš, da te tišči v prsih. Če priznaš, da imaš težave. Če priznaš, da si v stiski.

Če priznaš, da te nihče ne razume. Če priznaš, da ne moreš nikomur zaupati. Če priznaš, da ne vidiš izhoda. Priznam, da nisem prihoterapevt. Priznam, da nisem psiholog.

Priznam pa, da imam v življenju en kup izzivov, s katerimi sem se morala na tak in drugačen način soočiti. Največkrat Sama. Ker nisem zaupala ali bila prevečkrat izdana s strani najbližjih.

Življenje samo mi je dalo največ znanja in izkušenj. Ne vsa silna teorija. Drzni si zaupati težave, svoje osebne stiske. Preprosto drzni. Be brave. Bodi pogumen. Se bojiš povedati na glas, ker se bojiš izgubiti prijatelje, kolege, znance, brate, sestre? Se bojiš, ker: 

“Kaj bodo pa drugi rekli?”

“Kaj si bomo mislili?”

“Da slučajno ne bi!”

“Kaj se pa greš?”

“Bodi tiho in trpi.”

Različne besedne zveze se pojavljajo, ki dušijo in kalijo naš notranji mir, obenem pa nas še bolj onesrečujejo. Zdaj pa Tebi zastavim naslednje vprašanje: Ali meniš, da ti ljudje, ti prijatelji, znanci s takimi besednimi zvezami Tebi želijo dobro ali se bojijo, da bodo pri kakšni stvari izpostavljeni?

Verjemi Mi, da se večina boji Zase in da mu ni mar Zate!

“Potovanje dolgo tisoče milj, se začne s prvim korakom.” Lao Tzu

“Ali meniš, da so to tvoji pravi prijatelji, ljudje, ki te dvignejo, ko si na tleh ali so slabiči, ki te še bolj tlačijo k tlom? Težko si je priznati, ampak izbrati bo treba drug krog ljudi, ti ljudje so Te že naučili lekcije ali pa bi Te morali”, zato je čas za njihov odhod. Če ne gredo sami, jim preprosto zaprite vrata. Čas je prišel za drugačne lekcije. Tem ste dorasli, te so vas naučile, kar so vas morale. 

Ko se zaprejo ena vrata, se druga na široko odprejo, zato : “NEVER, EVER GIVE UP.”

Če misliš, da mene nikoli ni bilo strah, se zelo motiš. Tako zelo strah me je bilo sprememb, tako rada sem živela v coni udobja, pa čeprav me je dušila in tiščala k tlom. Uničevala me je, vendar sem za razliko od ostalih izbrala toliko poguma, da sem rekla ljudem, ki jim je bilo treba reči NE, dejansko NE. Pri nekaterih pa sem si ustvarila zid, ki jim onemogoča, da posežejo v moj energetski prostor in mi stresajo telo. Pa je bila potrebna samo odločitev. Odločitev, da rečem sebi JA, t.i. čustvenim vampirjem pa NE. “Do tu je tvoj prostor! Naprej niti ne poskušaj!”  

Ljudje se tako zelo bojimo sprememb, da živimo v nenehnem krču. Ko pa se sprememba dejansko realizira nam je pogosto žal, zakaj nismo zanjo poskrbeli že prej.Vse je odvisno samo od Vas. 

Izgorelost

Izgorelost

Si neprestano v delu in si ne vzameš časa zase? Ne veš, kaj je to dopust? Si nerad priznaš, da si deloholik? Potem si na poti, da doživiš adrenalno izgorelost.

Ko se ne moremo več zbrati in se spomniti, kaj smo počeli nekaj min ali ur nazaj, pomeni, da nas je začelo zdravje počasi opozarjati na to, telo potrebuje počitek. Ljudje, ki se jim to lahko zgodi, to sami težko opazijo ali si priznajo. Ker si enostavno ne vzamejo časa za to. Ker si ne vzamejo časa za meditacijo. Za sprehod po naravi. Za karkoli, kar imajo srčno radi in kar jih notranje pomiri.

Nobena bolezen ne nastane od sedaj. Ta trenutek. Vedno je že prej nekaj spremljajočih simptomov, ob katerih pa samo zamahnemo z roko in si rečemo: “Saj bo.” Kdaj že?

 

Naša telo je čudovita “tovarna”, kjer vlada totalen red, vse dokler z njim delamo kot z otrokom. Torej poskrbimo zanj, saj je eno in edino.

 

Imejmo se radi, bodimo hvaležni za malenkosti, bodimo optimistični in vrnilo se nam bo.

 

 

Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš.

Si se zjutraj zbudil/a dobre ali slabe volje? Te je težka klada tlačila nazaj v posteljo ali si se kot sulica pognal/a iz postelje, šel/šla v kopalnico, se pogledal/a v ogledalo in si rekel/a :” Hvala, da sem!” “Rad/a se imam.” “Kako sem lep/a”.

Ste kdaj pomislili na to, da naša jutranja občutja vplivajo na naše celodnevno počutje? Ko sem začela o tem zavestno razmišljati, sem se poskušala že v postelji naravnati na pozitivno stran, čeprav sem vedela, da me čaka naporen dan. In ko si zjutraj naravnaš naša občutja na: “Danes bo šlo vse kot po maslu. Danes bom vse uredila tako, da bo zame dobro.”, se to začne uresničevati. In ko se kaj v tistem trenutku ne reši, kot sem sama pričakovala, se je čez čas že pokazalo, da se je moralo rešiti tako kot se je.

“Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš.” Mandy Hale

Naše telo ima rado jutranjo rutino, ki si jo sami zroganiziramo kot nam najbolj paše. A kaj, ko večina vstane zadnji trenutek, se hitro obleče, poje svoj zajtrk ali pa tudi ne, morda spije kavo in pokadi cigaret ali dva in že letimo v nov dan. Vse delamo hitro, brez zavedanja samega sebe. Raztreščeni kot smo navsezgodaj, se nam seveda dogajajo razne nesreče, malenkosti, ki nas samo počasi opozarjajo, da je treba tempo upočasniti. Mi se na vse te nerodnosti sicer požvižgamo, dokler se enega dne ne začne prižigati oranžna luč, telo nas začne opozarjati in če ga ignoriramo in delamo še vedno stvari na enak način, se prižge tudi rdeča luč. 

 

Vidite, kam merim? Za trenutek se ustavimo. Vsak dan. In si vzemimo čas zase. Da se ozavestimo. Da ozavestimo naše misli, naše želje, naše videnje. Da globoko zadihamo. Se predihamo. Da opazimo list, ki je spremenil barvo na drevesu in ki ga je vetrič ravnokar odtrgal. Da se zazremo v daljavo, v gozd in opazimo, kako se srna sprehaja z mladičem, mu kaže pot in način preživetja. In tam mimo teče zajec. 🙂 

 

Potrebne so spremembe v naših življenjih. Sprememba pa se začne pri nas samih. Če nismo zadovoljni s tem, kar imamo in smo že poskusili kaj narediti, potem smo naredili stvari po starem. V coni udobja. Isti način našega delovanja, bo dal iste rezultate. To pomeni, iti iz cone udobja. Se podučiti, kako delujejo ljudje, ki imajo, kar si mi želimo zase. Pa naj si bo to denar, srečno partnerstvo, ljubezen, ljubeče odnose, so zadovoljni v službi, imajo po naši oceni pridne otroke, itd. Če ozavestimo spremembo, bomo začeli tudi delovati tako, da bomo spremembo dosegli. Začeli se bomo spreminjati. In drugi bodo to opazili. Pri tem je pomembno, da se ne ustrašimo, ko nam nekdo reče: “Pa kaj se s tabo dogaja? Tako si drugačen!” Ne podlezite skušnjavi in se zaradi negativnega prizvoka takih izjav vrnete na stara pota. Ker na to, da se boste na poti spremembe spotikali in večkrat padli, morate že pred začetkom vzeti v zakup. To sodi zraven. 

Ali recimo, da vas prijatelj povabi na zabavo, ti pa imaš že davno organizirano neko delavnico, za katero veš, da bo zelo koristna zate. Prijatelju se zahvali za povabilo in se mu opraviči, da te ne bo. Pravi prijatelji razumejo, tisti, ki ne razumejo, ne sodijo več v vašo družbo. To bodo spoznali sami. Pomembna je naša naravnanost. Naš fokus! Da trdno stojimo na začrtani poti in ji samo sledimo. Za podporo pa najdi dobrega svetovalca, pravega prijatelja, znanca, nekoga, ki te brezpogojno podpira in ti želi srečo. Zapomnite si, rastete samo takrat, ko vam ni udobno, ko je zoprno in ko si večkrat rečete, ali mi je res tega treba? Se spomnite otročka, ki se prvič poskuša postaviti na noge? Kolikokrat poskusi?! Kdo prej obupa? Otrok si je v svoji mali glavici postavil jasen cilj: Hoditi hočem kot hodi moja mama, oče, brat, sestra, dedek, babica in …samo gasa. Vstane, pade, vstane, pade, vstane, pade. In končno zares mu uspe narediti celo par korakov. Spomnim se svojih otrok, ko sta poskušala. Kakšna sreča. Kakšen iskren nasmeh.