Že celo dopoldne hodim brez modrčka

Že celo dopoldne hodim brez modrčka, čeprav tisti, ki me poznajo vedo, da je moje oprsje kar razkošno. Narava je že vedela, zakaj se je tako odločila. 

Definitivno sem bila ena tistih mladostnic, ki je svoje prsi v osnovni šoli in še kasneje poskušala skriti, saj so bile bistveno večje kot so jih imele vrstnice. Še danes se spomnim, kako sem se zvijala v dve gubi, ko me je kdo pogledal ali kaj komentiral. K sreči nisem imela neke hude negativne izkušnje, a pogledi so bili velikokrat neprijetni. Zelo hitro je košarica A postajala B, kasneje C, no danes po dveh dobro nahranjenih dojenčkih ostaja na veličastni D. Seveda vsaka oblika košarice ni primerna, zato mi sedaj nikar ne pošiljajte nedrčkov domov, da se ne naredi prevelika zaloga neuporabnega perila. 

Vsaka ženska si mora namreč najti pravilno in ustrezno obliko modrčka, ki mora biti funkcionalen, prsi mora dobro držati, po drugi strani pa mora čez obleko izgledati lepo. Tiste z manjšimi prsmi počnejo vse mogoče, da bi izgledalo bolj bujno, ampak o tej temi ne bo danes govora.

Tiste ženske z večjimi prsmi poskušamo vse živo, da bi bogatsvo izgledalo kot je treba. Problem so prevelike bradavičke, ki zahtevajo podložene nedrčke, da se ne vidi, kolikokrat nas “zebe” ali pa jih na vsak način poskušamo malo optično zmanjšati z različnimi oblikami nedrčkov, ki so danes na trgu. 

Definitivno najlepše prsi naredijo nedrčki s kostjo, ki pa imajo eno veliko pomanjkljivost, da onemogočajo pretok limfe in ostalih tekočin na tem predelu. Zastajanje teh tekočin v daljšem časovnem obdobju lahko predstavlja resno grožnjo za zdravje naših prsi. Zdravniki sicer govorijo o samopregledovanju le-teh, da ob zaznavi zatrdlin takoj odreagiramo, malokateri zdravnik pa pove, kaj je potrebno narediti za preventivo. 

Prsa so tudi skladišča vseh zastalih čustev. In če smo pretežno srečne in vesele celo življenje, to rade pokažemo. A življenje ni samo to. Velikokrat smo jezne, žalostne, nesrečne, se počutimo ujete in takrat svojih čustev ne pokažemo v celoti, jih ne predelamo, ampak se skladiščijo tudi na tem predelu. Počasi začnemo povešati ramena, s čimer še dodatno blokiramo to področje. 

Prsa morajo biti svobodna definitivno ponoči, ko spimo. Vendar pa takrat samo počivamo in se na tem področju ne dogaja razmigavanje, da bi pospešili nekaj, kar je tam morda že zastalo. Tisto kratko razmigavanje, ki ste ga morda dobili ob branju teh vrstic zagotovo ni dovolj in je samo majhen delček, ki je tudi nujno potreben.

Moja zatrdlina na področju prsi me vsake toliko časa resno opomne, da delim svojo izkušnjo in poglede o tem drage bralke naprej. Bralci pa spodbujajte svoje drage ženske okoli sebe, da skrbijo za svoje prsi. Ne samo zaradi erotičnega naboja, ki ga vidite v njih, ampak v prvi vrsti zaradi lastnega zdravja. Zdrava in zadovoljna ženska bo lahko poskrbela tudi za zadovoljstvo moškega. 

Odlična izbira in priložnost, da damo prsim svobodo, je zagotovo dan, ko smo doma in se odločimo za pospravljanje stanovanja. Takrat je akcije z rokami ogromno in takrat se področje ramen in prsnega koša še posebej razmiga. Limfne tekočina in kri bosta poskrbeli, da bodo prsi tudi od znotraj dobile to kar rabijo, obenem pa se bo izločilo tisto, kar ne potrebujejo. In teh odpadnih snovi je res ogromno. Po taki “terapiji” se boste tudi same počutile bolj svobodne, še posebej če boste okoli prsi naredile nekaj osmic z rokami in se jim zahvalile, da so zdrave. 

Tiste, ki menite, da imate preveč povešene in zaradi tega ne želite hoditi brez, kar je velikokrat izgovor, da tega ne naredimo, pa še en namig. Ravno takšno svobodno razmigavanje bo poskrbelo, da bodo prsi postale bolj čvrste in ne še bolj povešene, kar zmotno mislite

Za lastno zdravje in počutje smo v prvi vrsti odgovorne same. Kot tudi, če smo zadovoljne in zadovoljene, zato čuvajte svoj zaklad, ki da malim otročkom vrhunsko hrano za preživetje, tistim malo večjim pa občutek zadovoljstva in duševno hrano. 

 

 

Izgorelost

Izgorelost

Si neprestano v delu in si ne vzameš časa zase? Ne veš, kaj je to dopust? Si nerad priznaš, da si deloholik? Potem si na poti, da doživiš adrenalno izgorelost.

Ko se ne moremo več zbrati in se spomniti, kaj smo počeli nekaj min ali ur nazaj, pomeni, da nas je začelo zdravje počasi opozarjati na to, telo potrebuje počitek. Ljudje, ki se jim to lahko zgodi, to sami težko opazijo ali si priznajo. Ker si enostavno ne vzamejo časa za to. Ker si ne vzamejo časa za meditacijo. Za sprehod po naravi. Za karkoli, kar imajo srčno radi in kar jih notranje pomiri.

Nobena bolezen ne nastane od sedaj. Ta trenutek. Vedno je že prej nekaj spremljajočih simptomov, ob katerih pa samo zamahnemo z roko in si rečemo: “Saj bo.” Kdaj že?

 

Naša telo je čudovita “tovarna”, kjer vlada totalen red, vse dokler z njim delamo kot z otrokom. Torej poskrbimo zanj, saj je eno in edino.

 

Imejmo se radi, bodimo hvaležni za malenkosti, bodimo optimistični in vrnilo se nam bo.

 

 

Gozdna terapija in gobe

 

Danes sem bila v gozdu. Čudovite jesenske barve, šelest listja, trkanje žolne, gobe takšne in drugačne.

Strast do gobarjenja je v meni zbudil že kot majhni deklici moj oče. Bil je strasten gobar, ki je v svojih mladih letih še pred jutranjim svitom odšel po gobe. Nabirali smo lisičke in jurčke. Kakšen užitek je bil, ko si našel pravega gobana z rjavo glavo in čvrstim betkom. Ja, to sem si želela občutiti po dolgem času in danes sem si preprosto ta čas vzela.