Zakaj verjamem v uporabno vrednost kriptovalute OneCoin?

Zakaj verjamem v uporabno vrednost kriptovalute OneCoin? Zakaj sem ob vseh negativnih člankih, katere smo/ste prebirali v letu 2018, močno prepričana v njen vzpon in razvoj?

Leto 2018 je bilo leto učenja na vseh področjih življenja, a tokrat se bom na kratko dotaknila digitalizacije na področju plačevanja. Z neslutenim razvojem na tem področju sem se pravzaprav začela podrobneje seznanjati, ko sem dala odpoved v javni upravi, kjer je roko na srce razvoj informacijske tehnologije zdavnaj zastal na marsikaterem področju, ki ga javna uprava pokriva. Kjer pa se že kaj razvija, pa se zaradi vse birokracije in vodenja evidenc, odvija prepočasi. V javnosti se seveda stvari predstavljajo, da se na polno dogajajo in razvijajo. Saj se skoz nekaj dela, a kje so rezultati? Kaj ima konec vsakega leta pokazati? Ni povsod enako, a… 

Seveda, ko si tam zaprt med 4 stene misliš, da se tako dogaja povsod in verjameš, da se itak še lep čas ne bo nikjer premaknilo nikamor. A resnica je čisto drugačna. Na bančnem področju in področju plačevanj bodo spremembe kmalu vidne za širši krog populacije. Sedaj ta napredek vidijo samo tisti, ki vidijo BIG PICTURE. Že sprejeta evropska direktiva dovoljuje, da plačila ne bo več opravljala samo banka, ampak tudi zasebni sektor, ki bo seveda zadostil pogojem. Ne vsepovprek seveda.

Razvoj aplikacij na pametnih telefonih je neverjeten. Kdo sploh utegne slediti vsem aplikacijam, ki se pojavljajo?! Plačila lahko izvajamo že kar nekaj časa preko telefonov. Ne zaupate tej tehnologiji? Verjemite mi, da vas čez par let ne bo nihče več vprašal ali zaupate ali znate ali vas je strah novitet,  ampak druge opcije skoraj ne bo več. Mladim, ki rastejo s to tehnologijo, je to že samoumevno, bolj problematično je, ker šolski sistem še o tem ne uči in ker je generacija, ki je rasla v socializmu, pravzaprav še dokaj mlada ali v najbolj aktivnih letih in s svojo miselnostjo zavirajo razvoj na marsikaterem področju. Socializem ni omogočal razvoja. In to je tej generaciji tuje, zato te spremembe tako s težavo sprejema in jim ne zaupa.
Ni samo vprašanje krize, ki spet prihaja, čeprav je trenutno tako zelo fajn… službe so, krediti tudi… vse štima. A saj je tudi leta 2007 in v začetku 2008, potem pa….

Bankirji so seveda zaspali, kar se razvoja blockchain tehnologije tiče, zdaj ga lovijo na vso moč. Želijo obdržati večji kos pogače zase, a banke izgubljajo funkcijo, ki so jo imele. To potrjuje dejstvo o zapiranju poslovalnic in racionalizaciji poslovanja. To bo pomenilo odpuščanja v tem sektorju.

Čeprav trdi večina, da bo gotovina vedno obstajala, se s tem sploh ne morem strinjati. V času blagovne menjave so tudi mislili, da bo vedno tako. Pa ko so prišle žlahtne kovine in z njo razni kovanci, so bili tudi prepričani, da bo vedno tako. Pa so prišle kartice, pa spletni plačilni sistemu in tu so kriptovalute. Zaradi nereguliranosti so doživele velik bum in vzpon, pa tudi strašanski padec, praktično v enem letu, kar je pri ljudeh, ki so se prvič začeli srečevati z njimi povzročilo dvome, pri tistih, ki so vlagali na vrhuncu pa veliko sivih las in neprespanih noči. Seveda pa je peščica “nesramno” obogatela. Nič slabega. Samo izkoristili so priložnost, ki je bila. In jaz jim dam prav. 

Večina kriptovalut nima uporabne vrednosti, od leta 2015 pa se počasi a vztrajno gradi sistem okoli kriptovalute OneCoin. Število imetnikov po vsem svetu raste, prav tako število trgovcev. Večina ljudi v njo nima zaupanja, ker še ni na borzi in se jo ne da menjati v evre. A moram vas razočarati. Menjava je potrebna samo trgovcem, imetnikom pa ne. A bi vi spet šli na srebrnike in zlatnike? Se vrnili nazaj v tiste čase, če pa gre razvoj naprej? Najbrž ne, če dobro premislite. A vse kar je novo, sprejemamo malo težje. Ampak z OneCoinom, ki omogoča enostaven sistem za trgovce, si lahko le ti na enostaven način srečajo z njim in začnejo sprejemati  kot plačilno sredstvo za svoje storitve ali produkte dejansko kriptovaluto. Imeti to znanje DANES, je zagotovo velika konkurenčna prednost za naprej, ker prišle bodo tudi druge. In otepanje tega znanja je tako kot bi se branili vrhunskega novega avtomobila na dvorišču, ki ga dobite za 10% prodajne cene 🙂

Čas je, da se prebudimo in se ne oziramo na zapise medijev, ki so kontrolirani, novinarji pa si samo na nek način morajo priskrbeti finančna sredstva, da v tem krutem svetu preživijo mesec. Sami pa so odgovorni, če pogledajo ali ne čez plot in se seznanijo z realnostjo.

Razmišljajte s svojo glavo in se začnite izobraževati preko paketov ONEACADEMY in naših predavanj, kjer boste vsakič izvedeli kaj novega.

Najbogatejši človek v Babilonu

Kriptovaluta OneCoin postaja vsakdanje uporabna

Kriptovaluta OneCoin postaja vsakdanje uporabna, saj število trgovcev na spletni platformi DealShaker raste iz ure v uro, ponudba pa postaja čedalje bolj pestra. Po svetu pa tudi v Sloveniji. 

Moram sicer tudi na tem mestu povedati, da se pri nas sicer raje ukvarjamo z branjem negativnih informacij, kot pa s tem, da bi se končno le podučili, od kje in zakaj so kriptovalute sploh prišle. Večina spremlja spletno stran, na kateri je spisek kriptovalut, ki se jih da dobiti na odprtem trgu preko nakupa na kriptomenjalnici, bolj malo pa se vas poduči o tem, da vse skupaj narekuje digitalizacija in  nesluten razvoj tehnologije, ki se ji reče blockchain. Večina še vedno upa, da do teh sprememb ne bo prišlo, a razvoj gre vedno naprej, nikoli nazaj. 

Dejstvo je, da so kriptovalute v zadnjih desetih letih, od kar so ugledale luč sveta temeljile na špekulacijah. Na igri, kjer so srečneži zmagovali, poraženci pa seveda izgubljali. Tako se je krivulja gibala gor in dol, v letu 2017 pa predvsem gor, gor, gor, pa še enkrat gor, vse do januarja 2018, ko se je začel dogajati padec. Padec, ki so ga le malokateri pričakovali, večino, predvsem samooklicanih poznavalcev pa je krepko presenetil. Predvsem zaradi negativnega obdobja, ki trenutno še traja. 

Pa ponovimo. Prva kriptovaluta BitCoin, ki je nastala leta 2008, je bila narejena z namenom plačila blaga ali storitve brez, da bi imeli vmes posrednika, t.j. banko. Zadeva je uspela, vendar je bilo takrat le malo ljudi, ki so zanj vedeli, od tistih, ki pa so vedeli pa je bilo veliko skeptikov. V letu 2010 je stranka za 2 pici plačala 10.000 BitCoinov, ki so bili takrat vredni nekaj centov, v tem trenutku pa se cena enega giblje okoli 5.000 USD. Vrednosti kriptovalut so bile v teh desetih letih zelo volatilne.

S porastom števila kriptovalut, ki so delovale na decentraliziranih blockchainih, brez nadzora javnih institucij ali nekega podjetja, so začele rasti tudi spletne menjalnice in pogoji za trgovanje so bili izpolnjeni. Na prvotni namen, plačevanje brez vmesnega posrednika, se je praktično pozabilo. Dokler ni leta 2015 ugledala luč sveta kriptovaluta OneCoin, katera od prvega dne sledi viziji ustanoviteljice in vizionarke dr. Ruje Ignatove: Postati prva, globalna, uporabna kriptovaluta z vgrajenimi protokoli KYC in ALM, s čimer se preprečuje anonimnost ter zagotavlja transparentnost in sledljivost. 

Pred kratkim je tudi predsednica Mednarodnega denarnega sklada dejala, da so kriptovalute prihodnost plačevanja. Ne katerekoli, pač pa je bila podpora dana centraliziranim kriptovalutam, kamor kriptovaluta OneCoin definitivno sodi. 

A za razumevanje sprememb, ki se dogajajo je potrebno znanje. Veliko znanja! Branje rumenega tiska, kjer vzbujajo strahove pred spremembami, vam bo pri tem prej ovira kot vzpodbuda. Strah je največji nasprotnik napredka in razvoja. In samo z znanjem ga lahko zmanjšate ali še bolje, izničite. Učenje je sicer naporno. A v času hitrih tehnoloških sprememb je nujno. Za vse generacije, brez izjeme. 

Do kriptovalute OneCoin se za razliko od ostalih kriptovalut pride preko nakupa izobraževalnega paketa, ki vam bo znanje s tega področja definitivno dalo. Res je tudi, da je od 8.oktobra 2018 možno do nje priti v postopku ICO, vendar je preko nakupa izobraževalnega paketa še vedno ugodneje. Čimprej se pozanimajte, kakšen je postopek, ker časa za ugodno pridobitev počasi zmanjkuje. Projekt, ki raste po fazah, počasi prehaja v fazo, ko ima zadostno število imetnikov in prehaja v fazo, kjer so mu najpomembnejši trgovci in ponudniki storitev, ki bodo kriptovaluto sprejemali kot plačilno sredstvo. 

Tudi trgovce je potrebno izobraziti. Dobri podjetniki imajo v tem trenutku ogromno dela in težko razumejo, da se dogaja takšna sprememba na področju plačevanja. Fokus imajo drugje. A takrat, ko si na vrhuncu je treba misliti na čase, ki pridejo za tem. In ti vedno pridejo. 

Sama že nekaj časa izobražujem trgovce, podjetnike, posameznike o teh spremembah. Zaradi vseh negativnih člankov, ki so bili objavljeni v slovenskih medijih in nepoznavanja ali pomanjkanja časa, da bi se podučili, me nemalokrat gledajo z nejevero in še vedno mislijo, da gre za nateg. 

Nakupi opravljeni na spletni platformi dealshaker.com  potrjujejo dejstvo, da zadeva funkcionira. Nakupi so opravljeni, storitve pokoriščene, produkti dobljeni. A je tu kaj spornega? Trgovci morajo izstaviti račune, po potrebi plačati davke.

Platformo lahko koristijo v oglaševalske namene in večina je nad učinkom presenečenih. 

Prihodnost na področju kriptovalut je definitivno v uporabnih kriptovalutah. Da smo si na jasnem, OneCoin ni edina uporabna kriptovaluta, je pa definitivno največja in okoli sebe ima zgrajen ekosistem, ki bo lahko zagotavljal, da bo ta stabilna. 

Dejstvo, da se do nje pride preko mrežnega marketinga Onelife naj vam bo popolnoma drugotnega pomena. Na vas, kot bodočemu imetniku je, da pridobite ustrezne informacije, ki so dostopne javnosti. In si kriptovaluto pridobite po čim nižji, kar bo mogoče še samo nekaj časa. 

Projekt je že v fazi gradnje strehe, če si ga drznem primerjati z gradnjo hiše, pred tem pa je poskrbel za  močne temelje in zidove. 

Po svetu, praktično na vseh kontinentih, se uporabnost kriptovalute OneCoin kaže na dogodkih, trgovci se povezujejo med sabo in vsak trenutek se bo zgodilo, da bomo lahko uvažali recimo avtomobile iz tujine, ker se naši ponudniki še vedno kopljejo v starem načinu delovanja, razmišljanja in plačevanja. Vsi čakajo na prvega junaka, ki se bo drznil stopiti iz ugodne cone udobja. 

A lastnikom kriptovalute OneCoin bo čisto vseeno, od kje jih bodo dobili. Interes je seveda podpora domačemu trgovcu, a ti se bodo morali prebuditi. Prav tako pa se bodo morali imetniki kriptovalute počasi sami  prebuditi in razumeti, kaj sploh imajo. 

Zapisala svoj pogled kot IMA Onelife. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vse se vrti okoli kovancev, včasih kovanih danes virtualnih

Danes se vse vrti okoli kovancev, včasih kovanih, danes pa virtualnih, a da si bomo lažje predstavljali, kako je do virtualnih sploh prišlo, si poglejmo, kdaj in kako so nastali tisti pravi kovanci v fizični obliki in kako je sledil razvoj. 

Prvi kovanci se pojavijo v državi Lidija, to je današnja Turčija v času 560 let pred našim štetjem (p.n.š.). Na Kitajskem so v tistem času že kovali kovinske novčiče, kovanci pa so se hitro razširili tudi v Grčijo. Ti kovanci so bili majhne kepice dragocene kovine, zlitine zlata in srebra. Lidijci so vsak kovanec opremili z žigom kralja, kasneje pa so jim dodajali še kakšne podrobnosti in s tem jamčili za njegovo vrednost. Zgodnji kovanci so izdelovalcem pomenili več kot le vrednost denarja, v grških državah so bili na kovanje svojega denarja zelo ponosni. Kovanci so bili narejeni kot znak mesta- niso bili samo uporabni, ampak tudi zelo lepi. Kovali so zlate in srebrne kovance. 

Že Aleksander Veliki je določil razmerje vrednosti 1:10 med zlatom in srebrom. Rimske kovnice so 269 p.n.š. dale v obtok srebrne kovance.  765 leta n.š. postane srebrni peni glavni angleški kovanec. Že leta 910 začnejo Kitajci uporabljati papirnati denar, vendar kovanci v obliki zlatnikov in srebrnikov ohranjajo svojo vrednost in v letih po 1252 začnejo italijanske mestne državice izdajati svoje zlatnike. Taki državi sta recimo Firence in Genova. Marco Polo, beneški trgovec, ki je iskal nove trgovske poti, se je na Kitajskem prvič srečal s papirnatim denarjem po letu 1275.  

Čeprav so se zlatniki in srebrniki začeli kovati že p.n.š., je prvo javno preverjanje čistosti zlata in srebra bilo zabeleženo šele leta 1282, v Barceloni pa leta 1401 ustanovijo tudi prvo banko. 

Z osvajanjem novih dežel se je začelo trgovanje z oddaljenimi deželami in v letih 1500 do 1540 pripeljejo iz Amerike v Španijo med 1000-1500 kg zlata na leto. Azteki in Maji so v tem času kot denar uporabljali celo zlati prah v votlih peresih in kakavova zrna, na Češkem pa kujejo tolarje, kasneje se od tod v Ameriki pojavi dolar. Že leta 1553 ustanovijo prvo angleško delniško družbo, v Angliji pa leta 1566 ustanovijo Kraljevo borzo. V letih 1633-1672 se zlatarski sefi razvijejo v banke. 

Severnoameriška banka je ustanovljena 1782 leta, leto pozneje pa začne delovati ameriška kovnica denarja. 

Zlato je bila dragocena kovina, ki so jo imeli radi na vseh kontinentih. Cenjeno je zaradi svoje elastičnosti in razteznosti, kar pomeni, da ga z lahkoto razvlečemo v zelo tanko žico, ne da bi se zlomilo. Zelo dobro prevaja elektriko. V nekaterih deželah so celo mrtve pokopavali s koščkom zlata, ki naj bi ga uporabljali v prihodnjem življenju. 

Tisoče let je bilo zlato merilo vrednosti, s katero se je primerjala vrednost denarja. Rekli smo, da ima denar podlago v zlatu, t.i. “zlati standard”. Zlati standard je pomenil, da so lahko svoj denar (papirnato potrdilo o vrednosti) lahko kadarkoli zamenjali za zlato po stalni ceni. Do začetka 20. stoletja so namreč vse države med seboj trgovale na podlagi  zlatega standarda. 

Na tem mestu velja omeniti še nekaj mejnikov v razvoju denarja, in sicer 23.12.1913 ustanovijo Ameriško centralno banko, posledice njihove odločitve pa vplivajo na celoten svet. Ima licenco za tiskanje denarja in dobesedno vpliva na ceno denarja. Ohranjala naj bi vrednost dolarja, vendar je cena le tega po ocenah v prvih 100 letih delovanja padla za več kot 95%.  Leta 1929 je bila velika gospodarska kriza, saj je delniški trg v New Yorku razpadel. Po drugi svetovni vojni, leta 1946 ustanovijo Mednarodni denarni sklad (IMF). 

In kakšno povezavo imajo denar, dolar, zlato skupaj? Med leti 1913 in 1971 so ohranjali razmerje denarja z vrednostjo zlata 1:20, kar je pomenilo za 1unča zlata 20 dolarjev. Danes je potrebno za 1 unčo zlata plačati okoli 1.000 USD.

Leta 1971 je ameriški predsednik Nixon brez posebne razprave in soglasij ukinil zlati standard z namenom, da bi se lahko natisnilo več denarja, ki naj bi ga ZDA potrebovale za takratne vojne, seveda ga nikoli več nazaj niso uvedle in tako smo deležni razvrednotenja denarja, saj se ta ne tiska samo v ZDA, pač pa povsod po svetu. Tudi v bivši skupni državi Jugoslaviji je imel predsednik tako moč. 

Vemo, da že dolgo več dejansko ne tiskajo denarja, saj je gotovine čedalje manj v obtoku, pač pa, da gre za povečevanje številk na računih. 

Kot odgovor na vse to, pa je Satašiju Nakamotu v letu 2008 uspelo narediti prvi virtualni denar, ki nima inflacije in se ga ne da neomejeno tiskati. Ideja je bila, da se prepreči nadaljnje razvrednotenje denarja in prenos vrednosti od osebe A do osebe B. O kriptovalutah bom napisala več v drugih prispevkih. 

Kratek povzetek razvoja kovancev je bil narejen po zbirki Moj denar. 

 

Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja

“Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja”, je bil stavek, ki je vladal moji zavesti dolgo časa in še dlje je rabil, da je zašel in prevzel tudi mojo podzavest. 

Če živiš v okolju, kjer je glavna vrednota redna služba in nikakor ne moreš pozabiti tistega stavka izpred 22.-tih let, tik preden sem nastopila svojo prvo službo: “Bodi tiho in delaj kot ti rečejo”, sem res si šestega aprila letos, ko sem oddala v službi odpoved, res veliko upala. Ampak vse v vesolju se je moralo poklopiti, da sem z vero vase, zaupanjem, brez izgovorov naredila korak in rekla HVALA redni službi v javni upravi.  

Zapis “Osebni preboj se začne, ko stopiš iz cone udobja” sem si dala na prvo stran te spletne strani in vsakič znova, ko sem jo odprla me je spomnil na to. Velikokrat sem bila jezna na svojo neodločenost in sama sebe spraševala, kdaj bo pravi trenutek. In če sploh bo prišel pravi trenutek. 

Ob vseh zdravstvenih težavah, ki so me spremljale od lanskega poletja dalje, telo me je resno opozarjalo, da je potrebno spremeniti vse: okolje, delo, misli, negativne energije in se znebiti vseh vampirjev. Ko ti postane vse jasno in se sprašuješ samo še o tem, zakaj se tako dolgo sprašuješ, kaj bodo drugi rekli  in kaj bodo mislili, se moraš odločiti zase. Na svet se vsak rodi sam (ob pomoči mame seveda in včasih zdravnikov in babic), živi sicer ne sam, vendar, ko se znajdeš v težavah in bolezni, hitro spoznaš, kdo je in kdo ni, ter na koncu, ne glede na to, kaj si komu nudil, dal, koliko potrpel in pretrpel, umreš sam, ti postane jasno, da je vsak sam odgovoren za lastno srečo in nesrečo. 

Da vera in prepričanje nista prišla sama od sebe. Vsa leta, ko je večina prebila ob gledanju televizije, zabavah, piknikih, sem sama pridno delala in se izobraževala. Hodila na delavnice in spoznala ljudi z različnimi nazori, pogledi, vrednotami. Iskrene, poštene in tiste, ki so čisto nasprotje tega; nepošteni, neiskreni, tipično slovensko zavistni in zahrbtni. 

Požrla sem vse očitke, da sem slaba mama, ker vem, da nisem. Imam dva krasna in samostojna otroka, ki to zagotovo ne bi bila, če bi jima tekala za petami in jima stregla na vsakem koraku ter bila vedno in povsod na razpolago. In hvaležna sem za to. 

Osnovno šolo sem že naredila in je zdaj čas, da jo naredita otroka. Časi od takrat do danes so se res spremenili, ampak so se povsod. Na vseh področjih. In še se bodo. Ljudje se bodo morali naučiti spet prevzemati odgovornost za svoja dejanja, navaditi se, da so spremembe postale del našega vsakdanjika in da gre vse še hitreje kot je šlo pred 10-timi leti. Pa če nam je prav ali ne. 

Sama sem v zadnjih treh letih to dobro spoznala na svoji koži. Če dobro pogledam, delala po dva delavnika, ampak vem zakaj. In čas je prehitro tekel. 

Zadnje leto sem se borila sama s seboj, ko je bilo potrebno zjutraj ob 5 vstati in  se peljati v Ljubljano. Večkrat sem se morala prav ščipati, da sem lahko pripeljala v službo in popoldne domov. Ja, vem, da je moje telo doživelo izgorelost in splošno izčrpanost, ker je bilo nenehno v stresu na različnih področjih. Premalo spanja je naredilo piko na i. 

Mesec marec je mesec, ko imam rojstni dan in očitno je mesec, ko se pri meni dogajajo velike odločitve in začetki ter konci. Letos in lani so bile temu energije še posebej naklonjene. In izkoristila sem jih. 

V lanskem letu sem naredila nove temelje na vseh področjih in letos samo nadaljujem z zidavo. A za vsako tako stvar je potrebnih veliko priprav. Tisti, ki ste zidali hiše, veste, kaj to pomeni. In tako je tudi v življenju samem. Če zidaš na trhlih temeljih, hiša ne bo trdno stala. Vsak vetrič jo zamaje, kaj šele, ko pride vihar ali potres. Takrat se vidi, kakšni so temelji. 

Naša življenja velikokrat gradimo na trhlih tleh samo zato, da preživimo, večina pa jih neha živeti že pri 30 – 40. letih. Žalostno je, da se ta starostna meja vsako leto znižuje. Kam pa sodiš ti? Si na svetu, da živiš ali samo, da preživiš? 

Stopi iz cone udobja in začni živeti zdaj, v tem trenutku, tako, da boš ti srečen in ne vsi naokoli, sam pa ne. 

Imamo samo eno življenje. 

 

Kriptovalute in moj pogled

Kriptovalute so v finančnih novicah in medijih na dnevnem redu. Sama jih spremljam zadnji dve leti in po pravici povedano, sem rabila več kot pol leta, da sem sploh dojela, za kaj se gre. Nič mi ni bilo jasno. Na internetu novic takšnih in drugačnih, kolikor hočeš in težko seje odločiti kateri verjeti. Ljudje, ki so prodajali svoje znanje je bilo kot listja in trave, vsak s svojo tarifo, ki ni bil majhna. Po izkušnjah sodeč, se lahko fino nasankaš, če greš h nekomu, ki misli, da zna in se zna samo dobro prodati, znanja pa bolj malo deli. 

Sama sem prvič slišala za kriptovaluto BitCoin v januarju 2016, ko je imel solidno nizko ceno, ampak nihče o njem ni dosti govoril. Kje se ga kupi nisem znala razbrati, spraševala pa nisem, ker si nisem upala, od domačih pa nihče ni imel pojma. Tako sem se v jeseni istega leta srečala s pojmom izobraževalni paketi OneAcademy, preko katerih bomo nekoč prišli do kriptovalute OneCoin, ki še ni na odprtem trgu. Ja, kdaj pa bo? Kaj pa bomo z njo? Roko na srce. Samo zaupala sem in verjela, da s tem projektom še enkrat nekaj bo. Nič drugega. Dala sem si priložnost. 

Distribucija izobraževalnih paketov se dela preko mrežnega marketinga, ki ima v svetu in še posebej Sloveniji zelo negativem prizvok, saj sem ves čas poslušala, da gre za scam, piramido itd. 

V februarju 2017 je začela delovati trgovska platforma, kjer smo lahko začeli nakupovati s kriptovaluto in jo dejansko sprobali v praksi. Še vedno je bilo obilo skeptikov, ki so namigovali, da se v kriptovalute ne splača vlagati, čeprav gre za industrijo, ki je v enem letu zrasla za več kot 2.000 %. Bolj, ko sem spremljala razvoj digitalizacije, tehnologije, bolj sem spoznavala, da smo ne samo v 4.industrijski revoluciji, pač pa tudi informacijski revoluciji. Nehote sem se naučila, kaj sploh je internet in kdaj je prišel v Slovenijo. Kje in kdaj je nastal povod v svetu zanj in tega nisem izvedela na fakulteti. Do mene je prihajajo čedalje več informacij, ki samo potrjujejo, da se dogaja v bančnem sektorju revolucija, o kateri v javnosti ne bodo govorili še lep čas, a dogaja se tudi v zavarovalništvu, zdravstvu, različnih industrijah. Dejstvo je, da danes če nekdo serviserju ne plača računa, stroj na daljavo izklopijo oz.blokirajo, prav tako neplačanim lizing obrokom za avtomobile blokirajo vžig le-tega. Kam gre razvoj? Nam je prav, da je tako? Bolj, ko me je večina prepričevala, da naj ne verjamem v to zgodbo in scenarij, bolj sem prepričana, da gre razvoj naprej in da ga nič ne bo ustavilo. Ali je nam to moralno sporno, nas ne bo vprašal nihče. Ker ni problem razvoj tehnologije, ki omogoča lažji način dela, delovanja, pač pa dejstvo, za kaj se ta tehnologija uporabi. In seveda se ne samo za pozitivne zadeve, pač pa tudi za kriminal. Na to pa sama ne morem vplivati. 

Ljudje me sprašujejo, katera kriptovaluta je prava? Sama sem del sistema Onelife, ki se ukvarja z distribucijo izobraževalnih paketov in se izobražujem preko OneAcademy, ampak za širšo pogled in razumevanje sem se udeležila tudi delavnice o ostalih kriptovalutah, ki so namenjene trgovanju in špekulacijam, posledično pa hitrim zaslužkom, pa tudi izgubam. 

Na dolgi rok bo lahko uspešna tista kriptovaluta, ki sledi evrospki zakonodaji, ki ima KYC v blockchainu in tista, ki jo bodo za svojo vzeli trgovci. Čeprav v medijih najpogosteje slišimo ime BitCoin, ki je bila prva kriptovaluta, pa ne pomeni, da bo ta najboljša in za vse večne čase. Zagotovo bo datum 8.10.2018 spremenil na tem področju marsikaj, saj na odpti trg prihaja kriptovaluta OneCoin, ki je tekmecem velik trn v peti, saj ima drugačno strategijo in tehnologijo kot ostale kriptovalute. Na trgovski platformi je registriranih že več kot 61.000 trgovcev, čedalje več tudi iz območja držav bivše Jugoslavije. Slej kot prej pa verjamemo, da bo tudi sprejeta vsa ustrezna zakonodaja, ki bo dala še več poguma ponudnikom, da se promovirajo na tak način. Zaprti sistem ima svoje prednosti, zato vam predlagam, da ne omahujete, pač pa sprejmete odločitev in me kontaktirate, da vam pojasnim, za kaj se gre ter da ne izgubljate časa, za nekaj, za kar sem ga že sama. Na mojem youTube kanalu imate nekaj posnetkov, zato vas vabim,d a se nanj prijavite. Znanje v tem hitrem tempu je ključno. 

 

Znanja vam nihče ne more vzeti

Znanja vam nihče ne more vzeti, pa tudi obdavčiti ne. Močna misel. Ste kdaj razmišljali tako o njem?

V teh dneh potekajo informativni dnevi za srednje šole. Poslušam srbi staršev, ki ne vedo ali bi poslušali želje otrok ali sebe. Želje otrok? Koliko otrok ima sploh želje in kakšne? Živimo v turbulentnem času izjemnih sprememb na tehnološkem področju, posledično pa tudi na duševnem in psihičnem počutju posameznikov. 

Sama se srečujem z nešteto izzivi, že davno nazaj pa sem govorila na glas, da prihaja čas vseživljenjskega učenja. Končala sem srednjo šolo in zaradi osebnih razlogov šla v službo, ki je prišla sama od sebe. Morda bo kdo rekel, da se zafrkavam. Pa ne. S svojim trdim delom v srednji šoli sem si zaslužila zaupanje svoje razredničarke, katero so vprašali, kdo ne gre redno študirati in bi lahko prišel v službo čimprej. Bila sem povabljena na razgovor in s službo bi lahko začela naslednji dan. A na koncu sem si izborila tudi 14 dni dopusta ali bolje rečeno počitnic, po končani srednji šoli, pri 19.letih. Vmes sem se vpisala ob delu na ekonomsko fakulteto, ki je imela predavanja v Novem mestu. Nikoli nisem razmišljala, da ta pot ni prava, da bom prikrajšana za študijska leta preživeta v prestolnici. Ne, ta pot ni bila namenjena meni. Služila sem denar, študirala, obiskovala Folklorno društvo Kres, bila aktivna pri mladinskemu društvu na Trebelnem, pa še kaj se je našlo vmes. 

                                                              

Študija me je bilo zaradi raznih govoric o profesorjih seveda strah. Pa da se vrnem najprej v srednjo šolo še za trenutek. Obiskovala sem Srednjo ekonomsko šolo v Novem mestu, smer ekonomski tehnik, ki je takrat (danes mi ni poznano) slovela po izjemno zahtevnih profesorjih in tudi znanju, ki ga je dala. Samo znanje takrat niti ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da so nam predhodniki vcepili strah pred določenimi profesorji, da smo se jih bali kot hudič križa in se bali vsake njihove ure. Na koncu sem vedno sama spoznala, da je strah bil popolnoma neupravičen in vcepljen v glavo ali celo vse pore našega telesa. 

Ta strah se je prenesel tudi na fakulteto in kot nalašč je bil prvi predmet tak, da naj bi imel itak srečo, da ga narediš, ker je profesor metal izpite v zrak in kar je ostalo v rokah, so pač imeli srečo, da so naredili. Seveda sem prepričana, da temu ni bilo tako, a vsi, ki so mislili, da znajo, pa niso in so padli, so tako menili. Ko sem sama sebe prepričala, da so to navadne laži in začela bolj verjeti vase, sem začela opravljati izpite še drugje po Sloveniji z željo, da študij čimprej končam. Uspelo mi je. V enem tednu sem bila sposobna opraviti celo po 3 izpite v različnih krajih Slovenije. In seveda študij končala bistveno prej, kot sošolci, s katerimi smo prvič prestopli prag fakultete. Nekateri ga še danes niso. Vse se da z vero vase in svoje sposobnosti. 

Toda, koliko današnjih staršev verjame vase in svoje otroke? Koliko staršev podpira otroke pri njihovih željah? Če smo namreč starši dobri opazovalci vidimo, v katero smer našega otroka vleče. Lahko si še tako želimo, da bi bil pravnik, on pa je po duši strojnik. Ali pa, da bi bil športnik in uspešen reprezentant, on pa še žoge ne vrže pravilno in ga telovadba sploh ne zanima. Bolj ga silimo v to, bolj je nesrečen. In mi z njim. 

Bili so časi starejših generacij, ko je človek doštudiral, oddelal svojih 40 ali manj zahtevanih let do upokojitve, danes so ti časi minili. Doštudiramo eno, potem pa opravljamo dela, ki so razne mešanice različnih poklicev. Ti časi bodo še turbulentnejši. Popolnoma logično bo postalo, da poleg klasičnega izobraževanja, naredimo vzporedno ali kasneje še kakšno specifično izobraževanje ali tečaje. Velikokrat se izkaže, da ko narediš neko šolo in začneš opravljati neko delo ugotoviš, da si na celi črti brcnil v temo. Pa ni nobene katastrofe. Padeš, se nekaj iz tega naučiš, in greš dalje. Ne glede na okolico, na njihova zastarela prepričanja. Tisti, ki smo v toku sprememb, nekatere spremembe težko dohajamo in dojemamo, kaj šele večina tistih ljudi, ki imajo še kar plašnice na glavi. 

Tako, da, otroci pogumno povejte svoje želje na glas, ozirajte se že zgodaj naokoli, opazujte, raziskujte, bodite radovedni in sledite svojemu srcu. In če vam starši rečejo, da oni pa že vedo? Vztrajajte, a ne obupajte, če v tem trenutku oni zmagajo. Sprejmite to, da tako to mora biti. Ker je tako namenjeno. Vaš čas bo prišel, če ne boste obupali ter boste pogumni in pozitivni.  

Sama se kljub končanemu podiplomskemu izobraževanju, nadpovprečno dobri službi, nenehno izobražujem na različnih področjih in vem, da bo vedno tako. Super mi je, ko tako spoznavam različne, več ali manj pozitivne ljudi, ki vedo, kaj želijo v življenju, ki rastejo osebnostno in finančno. Zato smao pogumno v nove izzive. 

 

 

 

Inventura leta, ki se izteka

Beremo, da je bilo leto 2017 izjemno energetsko intenzivno in kot takega sem ga doživljala tudi sama. Pravzaprav se je vse začelo že v drugi polovici leta 2016 z določenimi intuitivnimi prebliski in uvidi, ki so se v letu 2017 samo še nadaljevali. Še bolj intenzivno. Na trenutke sem imela občutek, da me bo raztrgalo na drobne koščke in me predalo vesolju. 

Trgalo in drobilo je na osebnem področju, na področju kariere so se tudi začele dogajati korenite spremembe. Vprašanj, kaj hočem dati svetu, čemu sploh sem bila poslana na Zemljo, kakšen je moj namen, so bila in so še na dnevnem redu. 

Ogromno časa sem vložila v izobraževanje na področju finančne pismenosti, interneta, facebooka, postavila sem si svojo spletno stran, napisala kar nekaj odmevnih in manj odmevnih člankov na spletni strani www.preberite.si in www.firbec.si ter delala globoke vpoglede vase in osebnostno rastla. 

Začela sem se poslušati in iskati svoj ZAKAJ. 

 

Spoznala sem, da ima vsaka oseba v mojem življenju svoj namen. Nekateri so bili in so še z mano zaradi lekcij, ki jih potrebuje moja duša, nekateri zato, da me naučijo, spet drugi, da se počutim živo, da lahko izražam svoje talente in nadarjenost, spet drugi, da me ustavijo, ko in če je treba. 

Nekoč sem bila zaradi negativnih oseb žalostna, jezna tudi danes sem še, ampak danes se na ta čustva odzovem drugače, jih predelam, se vprašam, zakaj sem se tako počutila, čemu je neka reakcija služila, kaj se iz tega lahko naučim. Ob vseh prebranih knjigah, meditacijah, srečanjih s podobnimi ljudmi, sem začela osebnostno delati premike, ki me notranje bogatijo. Naučila sem se najti notranji mir, čeprav sem včasih kot vihar. Znam se umiriti, ko je videti, da me bo razgnalo in znam se postaviti zase. Ne še vedno, pa vendar sem s prehojeno potjo na tem področju izjemno zadovoljna. 

 

Pomembno je, da damo svoje občutke ven. Da se veselimo, ko je čas za veselje in da jočemo, ko je čas za jok, da prebutamo kakšno vrečo, ko smo jezni. Ali pa gremo preprosto na sprehod v naravo, gozd, objamemo kakšno drevo, ki raste tam samo za nas. Izbira je naša.  Pomembno je dati ven, kar nas teži. Nakopičena in neizražena čustva v naših organih puščajo neprijetne posledice, ki se slej kot prej pokažejo v obliki resne bolezni. 

Opazila sem, morda sedaj te stvari opazim še bolj, da se o težavah, neprijetnih situacijah neradi pogovarjamo. Nimamo sogovornika v sorodstvu, med prijatelji, partnerji. Marsikdo je bil čustveno, psihično ali fizično zlorabljen, ko je o svojih težavah spregovoril na glas. Velikokrat je šlo za zanikanje s sogovornikove strani, ko mi potrebujemo samo nekoga, da nas posluša. Da nas sliši. Da smo slišani. O naših čustvih in občutkih lahko pravzaprav sodimo samo sami, ker se mi tako počutimo, ne more tega početi nekdo namesto nas. 

                                                                                                              

Ob prehodu starega leta v novo ni časa samo za lepe želje. Jaz sem se letos odločila, da se tokrat prvič res iskreno in takole pisno zahvalim. 

Hvala vsem, ki ste mi stali ob strani,  ko sem bila popolnoma na tleh. 

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas za pogovor in mi pomagali olajšati težko breme. 

Hvala vsem, ki ste delali z mano in širili pozitivno energijo. 

Hvala vsem, ki ste mi lagali, saj ste pokazali vrednost resnice.

Hvala vsem, ki ste me prizadeli, saj ste me  naučili premagati bolečino. 

Hvala vsem, ki ste pozabili name, saj ste me naučili, da v samoti poiščem moč in da se naučim živeti sama s sabo. 

Hvala vsem, ki niste verjeli vame, saj ste mi podarili moč, s katero lahko premikam gore.

Hvala vsem, ki ste izdali in zlorabili moje občutke ter mi pomagali, da sem se zbudila. 

Hvala vsem, ki ste mi povzročali bolečino, saj ste mi pokazali moje močne strani, mojo vzdržljivost. 

Hvala vsem, ki ste me izkoriščali in prevarali, saj me učite, kako ostati čustveno hladna. 

Hvala vsem, ki ste zapravili moje zaupanje, saj ste me naredili previdnejšega. 

Hvala vsem, ki ste se smejali in se še smejete mojim ciljem in sanjam, saj me delate še bolj ambiciozno. 

Kar me ne ubije, me ojača. 

 

V letu 2018 pa vam želim iz srca vse dobro na vseh področjih

in iščite ter najdite svoj ZAKAJ bi nekaj spremenili ali pa ohranili, če s te s tistim zadovoljni. 

 

 

 

 

Najbogatejši človek v Babilonu

Pred kratkim sem naletela na knjigo s pomenljivim naslovom Najbogatejši človek v Babilonu. Čeprav se zgodbe nanašajo na čas obstoja Babilona, pa so pravila, ki veljajo za služenje denarja, še kako aktualna tudi danes. Pravila so tako zelo preprosta, a za večino popolna neznanka. Fakultete in splošno izobraževanja nam dajo velik kos balasta v obliki informacij, s kateri si v praksi težko pomagamo. Pomagamo v smislu, da naš dohodek ustrezno oplemenitimo in kot reče avtor, “zaposlimo”, da nam ustrezno služi in prinaša nov dohodek.

 

Najbogatejši človek v Babilonu

Večina si želi trenutnih užitkov in ne razmišljajo o prihodnosti. Večina ne poišče informacij ali pa ima povsem neustrezen pristop in odnos do denarja. Ker se 80% ljudi boji sprememb, si ne upajo razmišljati s svojo glavo. Iz izkušenj in pogovorov ugotavljam, da se ljudje na vsak način želijo o končni odločitvi o investiciji skoraj vedno pogovoriti s partnerjem, prijateljem, starši in ne prevzemajo odgovornosti sami za svoje odločitve in življenje, čeprav imajo občutek, da bo investicija uspešna. Sami so prebrskali vse potrebne informacije, se posvetovali s svetovalcem, vse kaže, da bi bil vložek bogato oplemeniten. Če se partner odloči, da zadeva ni OK, ker imamo zdajle oba rojstne dneve, pa je treba organizirati zabavo, pa v nedeljo piknik, pa nujno moram po nova oblačila, je seveda dal prednost trenutnim užitkom ni pa razmišljal o svoji prihodnosti. Večina je takih.

Seveda je pri denarju potrebna vsaj majhna pazljivost, kot veliko obžalovanje, a vredno je izkoristiti priložnost. V knjigi so v obliki zgodbo enostavno predstavljena pravila, ki jih je vredno upoštevati pri vaših financah.

Velikokrat ljudje rečejo, da ne verjamejo v nič, kar ni otipljivo. Se zares kdaj vprašate, zakaj plačujete visoko položnico za eletriko? Saj je ne morete prijeti, a še kako lahko občutite njeno moč. Samo poskusite vtaknite svoj prst v vtičnico, pa bodo vsi dvomi v njen obstoj, kaj hitro izpuhteli.

Živimo v svetu dualnosti, jinga in janga ali preprosto v nekem ravnovesju. Zgoraj, spodaj, pa vroče in hladno, pa svetlo in temno, pa levo in desno. Vedno obstajata dva pola.

Ste se kdaj zares vprašali:

  • Kdo ste?
  • Kako razmišljate?
  • Kakšne so vaše navade?
  • Koliko drugim zaupate?
  • Kakšna so vaša prepričanja?
  • Raje jamrate in opravljate ali gledate na svet optimistično?
  • Se radi postavite v vlogo žrtve?

Veliko vprašanj, ampak od njih je odvisno ali vam je dejansko namenjeno, da boste revni ali bogati. Ljudje smo programirani, čeprav mislimo, da imamo lastno voljo. Navade, vzorce, besede, ki smo jih vse od otroštva, ko nismo imeli možnosti in znanja ločiti, kaj je prav in kaj ne, so se globoko zasidrale v našo podzavest.  A tudi tu obstaja rešitev. Tako kot pri računalniku lahko zamenjamo program, tako je tudi z našim umom.

Moje izkušnje s pozitivno naravnanostjo in preprogramiranjem uma, ki je podkrepljeno z znanjem, dokazujejo, da so možni vrhunski rezultati. 

Moja finančna izkušnja iz let 2008-2009 ni bila nič prijetna, če izvzamem, da me ni vodil pohlep po prevelikem zaslužku in zato nisem vložila vseh prihrankov, pač pa samo del. Izguba, ki je sledila tako ni ogrozila družinskega proračuna, zagotovo pa je bila lekcija, za katero sem danes hvaležna. Takrat mi ni bilo jasno, kaj se dogaja s svetovnim gospodarstvom. Verjela sem v banke in finančni sistem. Saj so nas tako vendarle učili v šoli. Ampak zakaj izgubljam svoj denar. Kdo ga je pobral in kam je šel? v čigave roke? Zaupanje je takrat padlo. Po letu 2012 pa so k meni začele prihajati različne informacije, ki so mi dale misliti. In od takrat dalje lahko rečem, da sem se začela finančno opismenjevati, udeleževati raznih delavnic, seminarjev, začela sem brati strokovne članke in si širiti obzorje, ki bo lahko meni in moji družini omogočilo v nekem smislu svobodo, katero si želim. 

 

Gozdna terapija in gobe

 

Danes sem bila v gozdu. Čudovite jesenske barve, šelest listja, trkanje žolne, gobe takšne in drugačne.

Strast do gobarjenja je v meni zbudil že kot majhni deklici moj oče. Bil je strasten gobar, ki je v svojih mladih letih še pred jutranjim svitom odšel po gobe. Nabirali smo lisičke in jurčke. Kakšen užitek je bil, ko si našel pravega gobana z rjavo glavo in čvrstim betkom. Ja, to sem si želela občutiti po dolgem času in danes sem si preprosto ta čas vzela.

Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš.

Si se zjutraj zbudil/a dobre ali slabe volje? Te je težka klada tlačila nazaj v posteljo ali si se kot sulica pognal/a iz postelje, šel/šla v kopalnico, se pogledal/a v ogledalo in si rekel/a :” Hvala, da sem!” “Rad/a se imam.” “Kako sem lep/a”.

Ste kdaj pomislili na to, da naša jutranja občutja vplivajo na naše celodnevno počutje? Ko sem začela o tem zavestno razmišljati, sem se poskušala že v postelji naravnati na pozitivno stran, čeprav sem vedela, da me čaka naporen dan. In ko si zjutraj naravnaš naša občutja na: “Danes bo šlo vse kot po maslu. Danes bom vse uredila tako, da bo zame dobro.”, se to začne uresničevati. In ko se kaj v tistem trenutku ne reši, kot sem sama pričakovala, se je čez čas že pokazalo, da se je moralo rešiti tako kot se je.

“Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš.” Mandy Hale

Naše telo ima rado jutranjo rutino, ki si jo sami zroganiziramo kot nam najbolj paše. A kaj, ko večina vstane zadnji trenutek, se hitro obleče, poje svoj zajtrk ali pa tudi ne, morda spije kavo in pokadi cigaret ali dva in že letimo v nov dan. Vse delamo hitro, brez zavedanja samega sebe. Raztreščeni kot smo navsezgodaj, se nam seveda dogajajo razne nesreče, malenkosti, ki nas samo počasi opozarjajo, da je treba tempo upočasniti. Mi se na vse te nerodnosti sicer požvižgamo, dokler se enega dne ne začne prižigati oranžna luč, telo nas začne opozarjati in če ga ignoriramo in delamo še vedno stvari na enak način, se prižge tudi rdeča luč. 

 

Vidite, kam merim? Za trenutek se ustavimo. Vsak dan. In si vzemimo čas zase. Da se ozavestimo. Da ozavestimo naše misli, naše želje, naše videnje. Da globoko zadihamo. Se predihamo. Da opazimo list, ki je spremenil barvo na drevesu in ki ga je vetrič ravnokar odtrgal. Da se zazremo v daljavo, v gozd in opazimo, kako se srna sprehaja z mladičem, mu kaže pot in način preživetja. In tam mimo teče zajec. 🙂 

 

Potrebne so spremembe v naših življenjih. Sprememba pa se začne pri nas samih. Če nismo zadovoljni s tem, kar imamo in smo že poskusili kaj narediti, potem smo naredili stvari po starem. V coni udobja. Isti način našega delovanja, bo dal iste rezultate. To pomeni, iti iz cone udobja. Se podučiti, kako delujejo ljudje, ki imajo, kar si mi želimo zase. Pa naj si bo to denar, srečno partnerstvo, ljubezen, ljubeče odnose, so zadovoljni v službi, imajo po naši oceni pridne otroke, itd. Če ozavestimo spremembo, bomo začeli tudi delovati tako, da bomo spremembo dosegli. Začeli se bomo spreminjati. In drugi bodo to opazili. Pri tem je pomembno, da se ne ustrašimo, ko nam nekdo reče: “Pa kaj se s tabo dogaja? Tako si drugačen!” Ne podlezite skušnjavi in se zaradi negativnega prizvoka takih izjav vrnete na stara pota. Ker na to, da se boste na poti spremembe spotikali in večkrat padli, morate že pred začetkom vzeti v zakup. To sodi zraven. 

Ali recimo, da vas prijatelj povabi na zabavo, ti pa imaš že davno organizirano neko delavnico, za katero veš, da bo zelo koristna zate. Prijatelju se zahvali za povabilo in se mu opraviči, da te ne bo. Pravi prijatelji razumejo, tisti, ki ne razumejo, ne sodijo več v vašo družbo. To bodo spoznali sami. Pomembna je naša naravnanost. Naš fokus! Da trdno stojimo na začrtani poti in ji samo sledimo. Za podporo pa najdi dobrega svetovalca, pravega prijatelja, znanca, nekoga, ki te brezpogojno podpira in ti želi srečo. Zapomnite si, rastete samo takrat, ko vam ni udobno, ko je zoprno in ko si večkrat rečete, ali mi je res tega treba? Se spomnite otročka, ki se prvič poskuša postaviti na noge? Kolikokrat poskusi?! Kdo prej obupa? Otrok si je v svoji mali glavici postavil jasen cilj: Hoditi hočem kot hodi moja mama, oče, brat, sestra, dedek, babica in …samo gasa. Vstane, pade, vstane, pade, vstane, pade. In končno zares mu uspe narediti celo par korakov. Spomnim se svojih otrok, ko sta poskušala. Kakšna sreča. Kakšen iskren nasmeh.