Inventura leta, ki se izteka

Beremo, da je bilo leto 2017 izjemno energetsko intenzivno in kot takega sem ga doživljala tudi sama. Pravzaprav se je vse začelo že v drugi polovici leta 2016 z določenimi intuitivnimi prebliski in uvidi, ki so se v letu 2017 samo še nadaljevali. Še bolj intenzivno. Na trenutke sem imela občutek, da me bo raztrgalo na drobne koščke in me predalo vesolju. 

Trgalo in drobilo je na osebnem področju, na področju kariere so se tudi začele dogajati korenite spremembe. Vprašanj, kaj hočem dati svetu, čemu sploh sem bila poslana na Zemljo, kakšen je moj namen, so bila in so še na dnevnem redu. 

Ogromno časa sem vložila v izobraževanje na področju finančne pismenosti, interneta, facebooka, postavila sem si svojo spletno stran, napisala kar nekaj odmevnih in manj odmevnih člankov na spletni strani www.preberite.si in www.firbec.si ter delala globoke vpoglede vase in osebnostno rastla. 

Začela sem se poslušati in iskati svoj ZAKAJ. 

 

Spoznala sem, da ima vsaka oseba v mojem življenju svoj namen. Nekateri so bili in so še z mano zaradi lekcij, ki jih potrebuje moja duša, nekateri zato, da me naučijo, spet drugi, da se počutim živo, da lahko izražam svoje talente in nadarjenost, spet drugi, da me ustavijo, ko in če je treba. 

Nekoč sem bila zaradi negativnih oseb žalostna, jezna tudi danes sem še, ampak danes se na ta čustva odzovem drugače, jih predelam, se vprašam, zakaj sem se tako počutila, čemu je neka reakcija služila, kaj se iz tega lahko naučim. Ob vseh prebranih knjigah, meditacijah, srečanjih s podobnimi ljudmi, sem začela osebnostno delati premike, ki me notranje bogatijo. Naučila sem se najti notranji mir, čeprav sem včasih kot vihar. Znam se umiriti, ko je videti, da me bo razgnalo in znam se postaviti zase. Ne še vedno, pa vendar sem s prehojeno potjo na tem področju izjemno zadovoljna. 

 

Pomembno je, da damo svoje občutke ven. Da se veselimo, ko je čas za veselje in da jočemo, ko je čas za jok, da prebutamo kakšno vrečo, ko smo jezni. Ali pa gremo preprosto na sprehod v naravo, gozd, objamemo kakšno drevo, ki raste tam samo za nas. Izbira je naša.  Pomembno je dati ven, kar nas teži. Nakopičena in neizražena čustva v naših organih puščajo neprijetne posledice, ki se slej kot prej pokažejo v obliki resne bolezni. 

Opazila sem, morda sedaj te stvari opazim še bolj, da se o težavah, neprijetnih situacijah neradi pogovarjamo. Nimamo sogovornika v sorodstvu, med prijatelji, partnerji. Marsikdo je bil čustveno, psihično ali fizično zlorabljen, ko je o svojih težavah spregovoril na glas. Velikokrat je šlo za zanikanje s sogovornikove strani, ko mi potrebujemo samo nekoga, da nas posluša. Da nas sliši. Da smo slišani. O naših čustvih in občutkih lahko pravzaprav sodimo samo sami, ker se mi tako počutimo, ne more tega početi nekdo namesto nas. 

                                                                                                              

Ob prehodu starega leta v novo ni časa samo za lepe želje. Jaz sem se letos odločila, da se tokrat prvič res iskreno in takole pisno zahvalim. 

Hvala vsem, ki ste mi stali ob strani,  ko sem bila popolnoma na tleh. 

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas za pogovor in mi pomagali olajšati težko breme. 

Hvala vsem, ki ste delali z mano in širili pozitivno energijo. 

Hvala vsem, ki ste mi lagali, saj ste pokazali vrednost resnice.

Hvala vsem, ki ste me prizadeli, saj ste me  naučili premagati bolečino. 

Hvala vsem, ki ste pozabili name, saj ste me naučili, da v samoti poiščem moč in da se naučim živeti sama s sabo. 

Hvala vsem, ki niste verjeli vame, saj ste mi podarili moč, s katero lahko premikam gore.

Hvala vsem, ki ste izdali in zlorabili moje občutke ter mi pomagali, da sem se zbudila. 

Hvala vsem, ki ste mi povzročali bolečino, saj ste mi pokazali moje močne strani, mojo vzdržljivost. 

Hvala vsem, ki ste me izkoriščali in prevarali, saj me učite, kako ostati čustveno hladna. 

Hvala vsem, ki ste zapravili moje zaupanje, saj ste me naredili previdnejšega. 

Hvala vsem, ki ste se smejali in se še smejete mojim ciljem in sanjam, saj me delate še bolj ambiciozno. 

Kar me ne ubije, me ojača. 

 

V letu 2018 pa vam želim iz srca vse dobro na vseh področjih

in iščite ter najdite svoj ZAKAJ bi nekaj spremenili ali pa ohranili, če s te s tistim zadovoljni. 

 

 

 

 

Priznam, da me je bilo strah

 

Strah, osamljenost, preplašenost, nesamozavest, nesamostojnost, jamranje, prevelika samokritičnost so danes izjemno pogosti občutki. O njih tako neradi govorimo. Tako fino se je hvaliti.  Družbeni in gospodarski razvoj je šel neverjetno hitro naprej. Na razpolago imamo polno informacij. Vsi mislijo, da vse vedo. Pa vendar se ljudje nismo počutili bolj osamljeni in sami kot prav danes, kljub poplavi vse mogoče tehnologije, ki obljublja rešitev vseh vaših težav. Če gremo danes v lokal, kino, gledališče, celo k maši opazimo, da ljudje brskamo po telefonih.  Tako kot jaz priznam tu pred vsemi, da to počnem. Prepogosto. Vem, da je nevljudno. Nespoštljivo. Priznam. Tukaj in zdaj.

Ni izgovor, je pa dejstvo, da sem zaradi pomanjkanja časa izkoristila vsak trenutek, da sem se kaj naučila, kaj koristnega prebrala. To ni bilo kar neko tipkanje in iskanje, kar seveda ne upravičuje dejstva, da sem to počela pred Teboj. Namesto, da bi se ukvarjala s Tabo in Te poslušala.

Priznam. Tukaj in zdaj. Nič ni narobe, če priznaš. Če priznaš, da te je strah. Če priznaš, da si ne upaš. Če priznaš, da te tišči v prsih. Če priznaš, da imaš težave. Če priznaš, da si v stiski.

Če priznaš, da te nihče ne razume. Če priznaš, da ne moreš nikomur zaupati. Če priznaš, da ne vidiš izhoda. Priznam, da nisem prihoterapevt. Priznam, da nisem psiholog.

Priznam pa, da imam v življenju en kup izzivov, s katerimi sem se morala na tak in drugačen način soočiti. Največkrat Sama. Ker nisem zaupala ali bila prevečkrat izdana s strani najbližjih.

Življenje samo mi je dalo največ znanja in izkušenj. Ne vsa silna teorija. Drzni si zaupati težave, svoje osebne stiske. Preprosto drzni. Be brave. Bodi pogumen. Se bojiš povedati na glas, ker se bojiš izgubiti prijatelje, kolege, znance, brate, sestre? Se bojiš, ker: 

“Kaj bodo pa drugi rekli?”

“Kaj si bomo mislili?”

“Da slučajno ne bi!”

“Kaj se pa greš?”

“Bodi tiho in trpi.”

Različne besedne zveze se pojavljajo, ki dušijo in kalijo naš notranji mir, obenem pa nas še bolj onesrečujejo. Zdaj pa Tebi zastavim naslednje vprašanje: Ali meniš, da ti ljudje, ti prijatelji, znanci s takimi besednimi zvezami Tebi želijo dobro ali se bojijo, da bodo pri kakšni stvari izpostavljeni?

Verjemi Mi, da se večina boji Zase in da mu ni mar Zate!

“Potovanje dolgo tisoče milj, se začne s prvim korakom.” Lao Tzu

“Ali meniš, da so to tvoji pravi prijatelji, ljudje, ki te dvignejo, ko si na tleh ali so slabiči, ki te še bolj tlačijo k tlom? Težko si je priznati, ampak izbrati bo treba drug krog ljudi, ti ljudje so Te že naučili lekcije ali pa bi Te morali”, zato je čas za njihov odhod. Če ne gredo sami, jim preprosto zaprite vrata. Čas je prišel za drugačne lekcije. Tem ste dorasli, te so vas naučile, kar so vas morale. 

Ko se zaprejo ena vrata, se druga na široko odprejo, zato : “NEVER, EVER GIVE UP.”

Če misliš, da mene nikoli ni bilo strah, se zelo motiš. Tako zelo strah me je bilo sprememb, tako rada sem živela v coni udobja, pa čeprav me je dušila in tiščala k tlom. Uničevala me je, vendar sem za razliko od ostalih izbrala toliko poguma, da sem rekla ljudem, ki jim je bilo treba reči NE, dejansko NE. Pri nekaterih pa sem si ustvarila zid, ki jim onemogoča, da posežejo v moj energetski prostor in mi stresajo telo. Pa je bila potrebna samo odločitev. Odločitev, da rečem sebi JA, t.i. čustvenim vampirjem pa NE. “Do tu je tvoj prostor! Naprej niti ne poskušaj!”  

Ljudje se tako zelo bojimo sprememb, da živimo v nenehnem krču. Ko pa se sprememba dejansko realizira nam je pogosto žal, zakaj nismo zanjo poskrbeli že prej.Vse je odvisno samo od Vas. 

Najbogatejši človek v Babilonu

Pred kratkim sem naletela na knjigo s pomenljivim naslovom Najbogatejši človek v Babilonu. Čeprav se zgodbe nanašajo na čas obstoja Babilona, pa so pravila, ki veljajo za služenje denarja, še kako aktualna tudi danes. Pravila so tako zelo preprosta, a za večino popolna neznanka. Fakultete in splošno izobraževanja nam dajo velik kos balasta v obliki informacij, s kateri si v praksi težko pomagamo. Pomagamo v smislu, da naš dohodek ustrezno oplemenitimo in kot reče avtor, “zaposlimo”, da nam ustrezno služi in prinaša nov dohodek.

 

Najbogatejši človek v Babilonu

Večina si želi trenutnih užitkov in ne razmišljajo o prihodnosti. Večina ne poišče informacij ali pa ima povsem neustrezen pristop in odnos do denarja. Ker se 80% ljudi boji sprememb, si ne upajo razmišljati s svojo glavo. Iz izkušenj in pogovorov ugotavljam, da se ljudje na vsak način želijo o končni odločitvi o investiciji skoraj vedno pogovoriti s partnerjem, prijateljem, starši in ne prevzemajo odgovornosti sami za svoje odločitve in življenje, čeprav imajo občutek, da bo investicija uspešna. Sami so prebrskali vse potrebne informacije, se posvetovali s svetovalcem, vse kaže, da bi bil vložek bogato oplemeniten. Če se partner odloči, da zadeva ni OK, ker imamo zdajle oba rojstne dneve, pa je treba organizirati zabavo, pa v nedeljo piknik, pa nujno moram po nova oblačila, je seveda dal prednost trenutnim užitkom ni pa razmišljal o svoji prihodnosti. Večina je takih.

Seveda je pri denarju potrebna vsaj majhna pazljivost, kot veliko obžalovanje, a vredno je izkoristiti priložnost. V knjigi so v obliki zgodbo enostavno predstavljena pravila, ki jih je vredno upoštevati pri vaših financah.

Velikokrat ljudje rečejo, da ne verjamejo v nič, kar ni otipljivo. Se zares kdaj vprašate, zakaj plačujete visoko položnico za eletriko? Saj je ne morete prijeti, a še kako lahko občutite njeno moč. Samo poskusite vtaknite svoj prst v vtičnico, pa bodo vsi dvomi v njen obstoj, kaj hitro izpuhteli.

Živimo v svetu dualnosti, jinga in janga ali preprosto v nekem ravnovesju. Zgoraj, spodaj, pa vroče in hladno, pa svetlo in temno, pa levo in desno. Vedno obstajata dva pola.

Ste se kdaj zares vprašali:

  • Kdo ste?
  • Kako razmišljate?
  • Kakšne so vaše navade?
  • Koliko drugim zaupate?
  • Kakšna so vaša prepričanja?
  • Raje jamrate in opravljate ali gledate na svet optimistično?
  • Se radi postavite v vlogo žrtve?

Veliko vprašanj, ampak od njih je odvisno ali vam je dejansko namenjeno, da boste revni ali bogati. Ljudje smo programirani, čeprav mislimo, da imamo lastno voljo. Navade, vzorce, besede, ki smo jih vse od otroštva, ko nismo imeli možnosti in znanja ločiti, kaj je prav in kaj ne, so se globoko zasidrale v našo podzavest.  A tudi tu obstaja rešitev. Tako kot pri računalniku lahko zamenjamo program, tako je tudi z našim umom.

Moje izkušnje s pozitivno naravnanostjo in preprogramiranjem uma, ki je podkrepljeno z znanjem, dokazujejo, da so možni vrhunski rezultati. 

Moja finančna izkušnja iz let 2008-2009 ni bila nič prijetna, če izvzamem, da me ni vodil pohlep po prevelikem zaslužku in zato nisem vložila vseh prihrankov, pač pa samo del. Izguba, ki je sledila tako ni ogrozila družinskega proračuna, zagotovo pa je bila lekcija, za katero sem danes hvaležna. Takrat mi ni bilo jasno, kaj se dogaja s svetovnim gospodarstvom. Verjela sem v banke in finančni sistem. Saj so nas tako vendarle učili v šoli. Ampak zakaj izgubljam svoj denar. Kdo ga je pobral in kam je šel? v čigave roke? Zaupanje je takrat padlo. Po letu 2012 pa so k meni začele prihajati različne informacije, ki so mi dale misliti. In od takrat dalje lahko rečem, da sem se začela finančno opismenjevati, udeleževati raznih delavnic, seminarjev, začela sem brati strokovne članke in si širiti obzorje, ki bo lahko meni in moji družini omogočilo v nekem smislu svobodo, katero si želim. 

 

Izgorelost

Izgorelost

Si neprestano v delu in si ne vzameš časa zase? Ne veš, kaj je to dopust? Si nerad priznaš, da si deloholik? Potem si na poti, da doživiš adrenalno izgorelost.

Ko se ne moremo več zbrati in se spomniti, kaj smo počeli nekaj min ali ur nazaj, pomeni, da nas je začelo zdravje počasi opozarjati na to, telo potrebuje počitek. Ljudje, ki se jim to lahko zgodi, to sami težko opazijo ali si priznajo. Ker si enostavno ne vzamejo časa za to. Ker si ne vzamejo časa za meditacijo. Za sprehod po naravi. Za karkoli, kar imajo srčno radi in kar jih notranje pomiri.

Nobena bolezen ne nastane od sedaj. Ta trenutek. Vedno je že prej nekaj spremljajočih simptomov, ob katerih pa samo zamahnemo z roko in si rečemo: “Saj bo.” Kdaj že?

 

Naša telo je čudovita “tovarna”, kjer vlada totalen red, vse dokler z njim delamo kot z otrokom. Torej poskrbimo zanj, saj je eno in edino.

 

Imejmo se radi, bodimo hvaležni za malenkosti, bodimo optimistični in vrnilo se nam bo.

 

 

blockchain

Blockchain

Blockchain je tehnologija, ki omogoča unikatne zapise in onemogoča kopiranje, za razliko od interneta, ki onomogoča neskončno možnosti duplikacij.

Če je v 90.letih internet naredil revolucijo, saj je kar naenkrat omogočil, da so se informacije izjemno hitro prenašale iz enega konca sveta na drugega, pa bo tehnologija blockchain naredila še večji BUM. Gre namreč za prenos vrednosti. To pomeni prenos unikatnega zapisa, ki ga je nemogoče ponarediti.

Blockchain bo korenito posegel v banke, zavarovalništvo, javni sektor, industrijo, podjetništvo, pokojninski in zdravstveni sistem. Stvari bodo sledljive in poenostavljene, zaradi česar bo korenito posegel tudi v delovna mesta, predvsem družboslovnih smeri. Pametne pogodbe bodo avtomatizirane, zaradi česar bo odpadlo delo notarjev, pravnikov, cenilcev. V industriji pa bodo roboti, ki bodo vodeni s to tehnologijo nadomestili človeka.

Za lažjo predstavo: kupimo avto in ga vzamemo na leasing. Obroka nismo plačali in avto kar naenkrat ne vžge. Krmiljen je iz prodajnega centra in dokelr ne plačamo obrokov, imamo neuporaben avto. Fantastika? V Ameriki že realnost. In iz Amerike prihajajo stvari v Evropo.

Gozdna terapija in gobe

 

Danes sem bila v gozdu. Čudovite jesenske barve, šelest listja, trkanje žolne, gobe takšne in drugačne.

Strast do gobarjenja je v meni zbudil že kot majhni deklici moj oče. Bil je strasten gobar, ki je v svojih mladih letih še pred jutranjim svitom odšel po gobe. Nabirali smo lisičke in jurčke. Kakšen užitek je bil, ko si našel pravega gobana z rjavo glavo in čvrstim betkom. Ja, to sem si želela občutiti po dolgem času in danes sem si preprosto ta čas vzela.

Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš.

Si se zjutraj zbudil/a dobre ali slabe volje? Te je težka klada tlačila nazaj v posteljo ali si se kot sulica pognal/a iz postelje, šel/šla v kopalnico, se pogledal/a v ogledalo in si rekel/a :” Hvala, da sem!” “Rad/a se imam.” “Kako sem lep/a”.

Ste kdaj pomislili na to, da naša jutranja občutja vplivajo na naše celodnevno počutje? Ko sem začela o tem zavestno razmišljati, sem se poskušala že v postelji naravnati na pozitivno stran, čeprav sem vedela, da me čaka naporen dan. In ko si zjutraj naravnaš naša občutja na: “Danes bo šlo vse kot po maslu. Danes bom vse uredila tako, da bo zame dobro.”, se to začne uresničevati. In ko se kaj v tistem trenutku ne reši, kot sem sama pričakovala, se je čez čas že pokazalo, da se je moralo rešiti tako kot se je.

“Rast je boleča, sprememba je boleča, ampak nič ne boli bolj, kot da obstaneš nekje, kamor ne spadaš.” Mandy Hale

Naše telo ima rado jutranjo rutino, ki si jo sami zroganiziramo kot nam najbolj paše. A kaj, ko večina vstane zadnji trenutek, se hitro obleče, poje svoj zajtrk ali pa tudi ne, morda spije kavo in pokadi cigaret ali dva in že letimo v nov dan. Vse delamo hitro, brez zavedanja samega sebe. Raztreščeni kot smo navsezgodaj, se nam seveda dogajajo razne nesreče, malenkosti, ki nas samo počasi opozarjajo, da je treba tempo upočasniti. Mi se na vse te nerodnosti sicer požvižgamo, dokler se enega dne ne začne prižigati oranžna luč, telo nas začne opozarjati in če ga ignoriramo in delamo še vedno stvari na enak način, se prižge tudi rdeča luč. 

 

Vidite, kam merim? Za trenutek se ustavimo. Vsak dan. In si vzemimo čas zase. Da se ozavestimo. Da ozavestimo naše misli, naše želje, naše videnje. Da globoko zadihamo. Se predihamo. Da opazimo list, ki je spremenil barvo na drevesu in ki ga je vetrič ravnokar odtrgal. Da se zazremo v daljavo, v gozd in opazimo, kako se srna sprehaja z mladičem, mu kaže pot in način preživetja. In tam mimo teče zajec. 🙂 

 

Potrebne so spremembe v naših življenjih. Sprememba pa se začne pri nas samih. Če nismo zadovoljni s tem, kar imamo in smo že poskusili kaj narediti, potem smo naredili stvari po starem. V coni udobja. Isti način našega delovanja, bo dal iste rezultate. To pomeni, iti iz cone udobja. Se podučiti, kako delujejo ljudje, ki imajo, kar si mi želimo zase. Pa naj si bo to denar, srečno partnerstvo, ljubezen, ljubeče odnose, so zadovoljni v službi, imajo po naši oceni pridne otroke, itd. Če ozavestimo spremembo, bomo začeli tudi delovati tako, da bomo spremembo dosegli. Začeli se bomo spreminjati. In drugi bodo to opazili. Pri tem je pomembno, da se ne ustrašimo, ko nam nekdo reče: “Pa kaj se s tabo dogaja? Tako si drugačen!” Ne podlezite skušnjavi in se zaradi negativnega prizvoka takih izjav vrnete na stara pota. Ker na to, da se boste na poti spremembe spotikali in večkrat padli, morate že pred začetkom vzeti v zakup. To sodi zraven. 

Ali recimo, da vas prijatelj povabi na zabavo, ti pa imaš že davno organizirano neko delavnico, za katero veš, da bo zelo koristna zate. Prijatelju se zahvali za povabilo in se mu opraviči, da te ne bo. Pravi prijatelji razumejo, tisti, ki ne razumejo, ne sodijo več v vašo družbo. To bodo spoznali sami. Pomembna je naša naravnanost. Naš fokus! Da trdno stojimo na začrtani poti in ji samo sledimo. Za podporo pa najdi dobrega svetovalca, pravega prijatelja, znanca, nekoga, ki te brezpogojno podpira in ti želi srečo. Zapomnite si, rastete samo takrat, ko vam ni udobno, ko je zoprno in ko si večkrat rečete, ali mi je res tega treba? Se spomnite otročka, ki se prvič poskuša postaviti na noge? Kolikokrat poskusi?! Kdo prej obupa? Otrok si je v svoji mali glavici postavil jasen cilj: Hoditi hočem kot hodi moja mama, oče, brat, sestra, dedek, babica in …samo gasa. Vstane, pade, vstane, pade, vstane, pade. In končno zares mu uspe narediti celo par korakov. Spomnim se svojih otrok, ko sta poskušala. Kakšna sreča. Kakšen iskren nasmeh. 

 

 

 

Nikoli ne reci nikoli

Se je tudi vam že zgodilo, da ste kdaj rekli: “Tega pa nikoli ne bom jedel/naredil.” in pride dan, ko začne v vas tleti močna želja, da storite ravno tisto, kar v preteklosti ne bi NIKOLI. 🙂

Meni se je v letu 2016 zgodilo več takih stvari. Sploh druga polovica leta je bila prelomna. V meni je dokončno dozorela odločitev po spremembi in od takrat dalje k meni prihajajo novi ljudje, nekateri pa so enostavno odšli ali odhajajo.