Alkohol, hvalezna sem ti

Alkohol, hvala ti!

Alkohol, hvaležna sem ti. Alkohol, nisem več jezna nate! 

Najbrž se marsikdo sprašuje, če se mi je malo zmešalo, sploh tisti, ki se s to nadlogo srečujete sami ali pa živite v okolju, kjer je doma alkohol vladar. Ko se vpije, ko je vse narobe, ko prevladuje jeza eden na drugega, ko se pretepa vse po vrsti, mož ženo ali partnerico, žena moža, oče ženo in otroke, ti pa le neusmiljeno jočejo in se stiskajo v kot ali pod kovter, se skrijejo na podstrešje, in počakajo, da nevihta mine. Marsikateri pobegne od doma in poišče varno zavetje pri sosedih, prijateljih, marsikateri, sploh večji, pa odtavajo neznano kam in se za njih razpišejo iskalne akcije. Seveda je branje in poslušanje takih zgodb neprijetno, stiska nas pri srcu in se sprašujejo, zakaj se to dogaja. A že v naslednjem trenutku, si rečemo, to se me ne tiče, to ne sodi k meni, imam svojih problemov dovolj, ne bom se ukvarjal še z drugimi. Nikoli o alkoholu nisem razmišljala s hvaležnostjo. V svojih člankih sem že opisala svoje težko otroštvo in mladost, kjer je vladal alkohol. In nanj sem bila neskončno jezna. Kolikokrat bi kantico z vinom polila, pa je nisem upala. Nekaj me je vedno zadrževalo. Nekaj globljega. Do njega sem imela tiho spoštovanje. Moji dragi osebi je namreč dal tisto, kar ji ni mogel dati partner, ne otroka, da o starših, ki so na tej črti v tem primeru popolnoma pogoreli, sploh ne govorim. Lahko, da so dali, kolikor so takrat znali ali zmogli, ampak vedno je čas za kakšen popravek. Če si to seveda priznaš. Ljubi Ego.

 

Ko je prevladal v naši hiši, sem bila tako zelo besna nanj, a sem ga tolerirala. A ga Ti tudi? Veš, zakaj ga toleriraš in ali veš, zakaj si ga poslužuješ? Ti pomaga prebroditi žalost, ki te duši, da komaj dihaš? Ti blaži jezo na starše, partnerja, na stresno službo? Te rešuje iz vseh dolgov, ki jih imaš? 

Ko se pogovarjam o alkoholu, me vsak najprej vpraša, ali piješ, ali si bila kdaj pijana? Eni mi rečejo: “Ne začni- to imaš v genih!” Drugi spet, ti imaš bolan odnos do alkohola! Hm. Kateri ima prav? Jaz vem zase in poznam mejo. Z veseljem nazdravim, več pa moje telo ne potrebuje. Občutek sprostitve najdem na popolnoma drugačen način in res nikoli za zabavo in svoje dobro počutje nisem potrebovala alkohola. K sreči je bila moja mladostniška družba odlična v tem pogledu, saj se je sicer pilo, ampak res nikoli ni nihče recimo pobruhal avta ali počel neumnosti, se pretepal. Vedno se je tisti, ki je vozil, držal dogovora in tisti večer ni pil. Hvaležna. 

Pred kratkim sem se pogovarjala z nekim gospodom, ki mi je rekel: “Bodi hvaležna alkoholu.” V tistem trenutku sem mislila, da ni normalen. Kaj mu ni jasno! Komaj zadržujem solze, ki same stečejo po licu ob misli na tiste čase. Na čase, ki so tako predolgo trajali in ki bi lahko v kakšnem drugem času in kraju pustili popolnoma drugačne spomine. Pojma nima, koliko žalosti in gorja mi je alkohol vsa leta povzročal. Kako mi lahko reče, kaj takšnega?! Vendar mi je kasneje ob analizi njegovih besed postajalo čedalje bolj jasno, da je verjetno ta oseba preživela samo zaradi alkohola. V njem je utapljala vso žalost in bolečino, ko ni bilo nikogar (beri mame, očeta, partnerja), ki bi jo potolažil, ki bi jo poslušal, ki bi ji ponudil ramo, na kateri bi se lahko zjokala. 

Reče mi: “Reci na glas: Hvaležna sem alkoholu. Hvaležna, da je oseba zaradi njega preživela. ” Seveda besede dobijo popolnoma drug smisel, ko jih izrečeš na glas. Ko pomisliš, kaj bi lahko bilo, če ga ne bi bilo. 

Začnejo mi teči solze po licih. V sebi čutim neznosno bolečino in žalost. Sem bila krivična, da sem tako čutila? Da sem sovražila. Da sem bila jezna. Drugače takrat nisem znala niti vedela. A dovolila sem si iskati odgovore na mnoga vprašanja. 

Alkohol je v slovenskih domovih vse prevečkrat prisoten, je dovoljena folklora. V prazničnih dneh okoli novega leta, ki naj bi bili eden lepših v letu, smo brali o pijanih otrocih. O tistih, ki so morali poiskati zdravniško pomoč. Koliko je takih, ki se napijejo, pa jih nihče ne odpelje k zdravniku? 

Razmišljamo kot Slovenci kdaj, zakaj toliko posegamo po alkoholu? Iz osamljenosti, žalosti, brezupa, občutka hlapčevstva, nemoči? Poseganje po odvisnostih kaže skoraj vedno na našo nemoč, na to, da si tega ne priznamo, ker nas je strah pred zavrnitvijo. Zakaj se ga recimo fantje (tudi punce) napijejo, če ga punca zavrne? Od veselja ali žalosti, ker je doživel zavrnitev, ki jo je najbrž velikokrat že doma, pri starših in spet doživlja tiste neprijetne občutke, ko začuti bolečino v želodcu, jetrih? 

Da smo si na jasnem. Pretiranega pitja alkohola ne bom nikoli tolerirala. Želim pa s tem zapisom osvetliti drugo plat, da se poišče in odpravi vzrok.  Ponavadi ni slaba tista oseba, ki pije, ker da pitje postane navada, je prej nekje obstajal nek drug  bistveno globlji razlog, ki ga ta oseba ni bila zmožna odpraviti. Danes je pravi trenutek za nov začetek.  

2 komentarja

Leave a Comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.